Brati in biti bran
Foto: Tina Tomšič
Ljubljana je decembra 2015 prejela trajni naziv Unescovo mesto literature.
Kaj pomeni, da je neko mesto Unescovo mesto literature? In kaj je tista majhna izjemnost, ki Ljubljano postavlja na literarni zemljevid sveta?
V tokratni številki predstavljamo pogled Kristine Krajnc, bodoče študentke prava in aktualne glavne urednice dijaškega glasila Novi dijak. V okviru društva Novi dijak skupaj s 70 gimnazijci in gimnazijkami organizira in koordinira mesečne dogodke v Moderni galeriji in Trubarjevi hiši literature, ki na različne načine prevprašujejo književnost. Predstavljajo glas nove generacije, ki mestu prinaša novo ostrino in svežino. Pravkar je pod njeno taktirko izšla nova številka revije Novi dijak, ki tematizira temo vztrajnost spomina.
Mesto literature mora nujno pomeniti tudi mesto dialoga. Literatura je namreč komunikacija avtorja s samim seboj, avtorja z bralcem in bralcev drug z drugim. Dialog človeka s človekom. V svojem bistvu je književnost ustvarjanje in izmenjava zgodb, eno izmed svetovnih križišč njihovih pripovedovalcev in poslušalcev pa naj bi bila tudi Ljubljana. S svojim steklenim gradom, obsijanim z belo mesečino, ki je Lojzeta Kovačiča kot otroka naravnost očaral, pa z jutrom nastopi deziluzija ob pogledu na »staro poslopje, podobno grdi, rjavi razvalini, s štiri oglatim okrušenim stolpom, z luknjami v nekakšni kamniti kroni, ki se je trdo zapičevala v oblačje nad sabo«. Tudi mene navdaja podobno nelagodje, ki nastopi s svežo jutranjo perspektivo in se šele dobro prebuja.
Naziv Unescovega mesta literature nam omogoča ohranjanje in nadaljnjo razvijanje bogatega kulturnega prostora, v katerem se poudarja pomen besede. Toda literarni projekti so osredotočeni predvsem na promocijo in prodajo leposlovja. Veliko bolj se ljudi spodbuja k branju kot pa k pisanju, kar kaže na to, da je naša bralna kultura na psu. Da bi lahko imeli več pisateljev, več knjig in več knjigarn, moramo najprej imeti več bralcev in orientiranost k promociji branja je povsem logična. A vendar s tem naš vselej zadušljivo majhen in tekmovalen prostor pozablja na vzpodbudo k pisanju. Predvsem mladih. K pisateljevanju ali pesnjenju se nas ne nagovarja, kot da je najmanj, kar potrebujemo, še več leposlovja.
Vsakdo bi moral pisati. Seveda ne nujno izdajati in se meriti s Prešernom ali Župančičem, temveč vsaj od časa do časa uriti vrlino prevajanja čustev v besede, da dialog ostaja in da refleksija sebe in sveta ostajata, da ni udobja tišine zimskega spanca, ki omogoča zadovoljstvo z malim, celo s krivico. Izkušnja pisanja je za posameznika izjemno pomembna, saj se ta že ob vsakem začetku sreča s praznim listom papirja, ki predstavlja neskončne možnosti, in takrat razume tesnobo svobode, o kateri je govoril Sartre. Pisati pomeni soočiti se z lastnimi mislimi in čustvi, brati pa srečati misli in čustva nekoga drugega, za katerega se pogosto izkaže, da pravzaprav ni tuj. Za tako majhen narod in tako majhno mesto, kjer bi dialog lahko bil še najbolj iskren in oseben, nas navdajata nenavadno močna občutka tujosti in drugosti.
Laskav naslov, ki kaže na mednarodno prepoznavanje naših dotlejšnjih prizadevanj, pomeni največ tistim, ki do literature nimajo že prej oblikovanega intimnega odnosa. Kdor ne deli mnenja, da vsi literaturo živimo, še preden ta postane literatura, preden se ujame med knjižne platnice, kdor literature ne dojema kot del vsakdana, kot nekaj, kar neizpodbitno bogati vsakogar, vidi financiranje in razvijanje literarnih projektov kot vredno šele s takšnimi nazivi, ki nas postavljajo na literarni zemljevid sveta. A Ljubljana je bila mesto velikih in manj velikih pisateljic in pisateljev že veliko pred letom 2015, zapuščina našega literarnega dialoga sega v 11. stoletje in obdržala se je zaradi prepoznavanja njene vrednosti. Ljub ljanski grad ni steklen, ni grajen iz oblakov in v njem ne živijo pravljični princi in princese, a star srednjeveški kamen je lahko dom pogumnih in plemenitih, dom čarobnih zgodb. Nič nima moči samo po sebi. Mi odločamo, kaj je vredno, in mi lahko besedi pripišemo moč. In to lahko storimo le mi sami, prebivalci mesta literature.