Učitelj in čarovnice
Alejandro Jodorowsky: Učitelj in čarovnice
prevod: Edita Fidler, Eno, 2013, m. v., 263 str., 26 €
Učitelj in čarovnice je zdravilna knjiga. Ker celi, pelje v dušo in srce. Alejandro Jodorowsky (roj. 1929 v Čilu) je zakon! Njegove življenjske izkušnje so zaklad raznolikosti, širine in globine; ustvarjalni opus tega pisatelja, filmskega in gledališkega režiserja ter igralca je fascinanten; ukvarjanje s tarotom, preučevanjem družinskih dreves, psihoterapijo in psihomagijo osuplja. Zato je branje njegovih del samo za pogumne. Za tiste, ki upajo pogledati vase in osvetliti kletne sence, si pojasniti sanje, izvajati dejanja norcev in puščati kri na poljanah domišljije. »– Zakaj so usta nižje od oči? – Ker so usta namenjena poljubljanju zemlje in oči poljubljanju neba.«
Knjižni molj, ki je »v literaturi našel zgolj mencanje nadutežev, polnih samih sebe«, piše drugače: četudi v romanesknem slogu, piše o resničnih osebah, dogodkih, doživetjih, skratka, o lastnem življenju tako, da prisili bralca pogledati v svoje. Obstaja še kakšna zanimivejša avantura? Jodorowsky opisuje srečanje s prvim pravim učiteljem, japonskim menihom, zen mojstrom Ejom Takato, s katerim se je učil brzdati razum: »Izpraznjen um, polno srce: stvari, kot so.« Pet let je meditiral in se trudil razumevati koane s tem »najiskrenejšim človekom, kar sem jih kdaj spoznal«. In govori o uku štirih čarovnic, ki so ga (z)modrile. Zdaj ve: na koncu vedno dosežemo, kar si želimo z vsem svojim bitjem. »Kar se zdi nemogoče, postane s potrpežljivostjo in vztrajnostjo mogoče.«
Biti to, kar si, tako enostavno zveni, a je težko dosegljivo, posebej razumnikom; prvo poglavje knjige nosi upravičeno naslov »Intelektualec, nauči se umreti«. Prazni um in polni svoje srce! Kajti popolnost se skriva v izpraznjenem umu in polnem srcu. Konceptov se namreč lahko osvobodimo, ne moremo pa se čustev: »Izprazniti moraš glavo. V srcu pa moraš zbirati in izbirati, dokler ne dosežeš vzvišenega stanja, ki mu praviš sreča.« Sreča je tu in zdaj. V tem, kar si in kakor si: Kadar ješ, jej; kadar spiš, spi; kadar boli, boli. Ne se boriti proti bolečini, jo zavračati ali bežati od nje, temveč jo sprejeti in se potopiti vanjo. Boli!
Jodorowsky piše o zgodbah, mitih, simbolih, jeziku in besedah s svežino in globokim uvidom. »Besede kažejo pot resnice, vendar one same niso pot,« je učil Ejo, da z njimi ne prideš do bistva: »Če z besedami premagaš besede, se na koncu znajdeš sredi bojišča, polnega trupel.« Intelektualec, ki ne umre, zmore iskati razsvetljenje kot predmet, kot cilj ali pojem. A razsvetljenje ni nekaj, kar pridobiš. Je preobrazba.
Kar me, prostovoljko hospica, ki spremljam umirajoče, pri Jodorowskem vedno znova pritegne, je njegov odnos do telesa. »Koža je oko, ki vpija svet,« ga je učila ena od čarovnic: »Z leti se nešteto strahov, pred smrtjo, pred izgubo ljubljenih oseb ali ozemlja, identitete, službe, zdravja, pod kožo zgosti v drobcena zrna.« Da ostrgaš celo telo, potrebuješ najmanj tri ure, tako neizmerno je! Hoditi po telesni poti in ne po miselni, je izjemna izkušnja. »Če je tvoje veselje pristno, če si sežgal vsa pričakovanja, če nehaš biti telo, ki prenaša duh, ali duh, ki bremeni telo, če si istočasno gosta snov in prosojnost, potlej boš sprejet v boginjino nedrje … Tvoja osebna sreča bo enaka vesoljni,« ga je učila gospa Magdalena. Doumel je: »Ne želi si, da bi karkoli obdržal, ne želi si, da bi karkoli imel, sprijazni se z razdajanjem vsega in sprejemanjem vsega.«
Življenje je neskončno, je čista ljubezen in zato ne uvene, žarijo knjige Alejandra Jodorowskega. Kdor jih bere, (vz)cveti.