Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?
Karel Gržan: Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?
Sanje, zbirka Dokumenta, 2013, pt. v., 400 str., 21 €
»To knjigo smo čakali, dolgo smo jo čakali!« je vzkliknila bralka, ki se desetletja krega z bogom in je z Gržanovo knjigo dobila potrditev, da je njen srd upravičen. Kajti podoba boga, ki so ji jo posredovali pri verouku in potem v slovenskih cerkvah (»bolj papeških od papeža«), jo je od takega boga odvračala. Ona, ki zna na pamet številne odlomke o ljubezni iz Nove zaveze, ne pristaja na krvoločnega sodnika, ki kaznuje, se maščuje in pogublja nekrščene otroke … Pater Karel Gržan, teolog, duhovnik, navdihnjen pridigar in duhovni pisatelj, preučevalec nebeških ozvezdij, slovenske zgodovine in še marsičesa, tudi doktor literarnih ved, je napisal knjigo, iz katere dehti sveta jeza na teologe, ki so naslikali takega groznega boga in odvrnili mnoge od cerkve in tudi od vere. Knjiga, ki je izšla septembra v nakladi 1000 izvodov, je nemudoma postala uspešnica in v manj kot dveh mesecih je že doživela ponatis. Uspeh, o kakršnem avtor ni sanjal, pač pa smo ga napovedali ob izidu tisti, ki intuitivno prepoznavamo duh časa in njegova znamenja.
»Ni problem Bog! Problem smo teologi!« vzklika p. Karel. BrezDušni teologi, ki mukotrpno krotovičijo, flancajo, da človeku postane slabo. Njega, ki presega vse, vkaluplajo v grozljive podobe, da bi s strahom pred bogom laže obvladali svoje ovčice in manipulirali z njimi. Tisti, ki jim gre za oblast, last in slast, so pregnali Svetega Duha iz cerkva, ponavlja p. Karel za filozofom, bogoiskateljem in snovalcem »nove teologije za tretje tisočletje« Tarasom Kemaunerjem. Prav njemu je knjigo posvetil, rekoč: »Njegove misli so me osvobajale iz ujetosti, in uvidel sem prostranstva …«
P. Karel je (pre)obsežno knjigo, v kateri razpira številna vprašanja in nanje skicira odgovor predvsem s pomočjo lastnih izkušenj, napisal iz ljubezni. Iz ljubezni do Boga in ljudi ter obratno. Iz ljubezni do Jezusa Kristusa in njegove navdihujoče zgodbe, ki ji je želel slediti po blatnih cestah tega sveta, kjer si lahko najbolj blizu trpečim, polnim bolečin in gorja. In jim s svojo bližino dokazuješ, da nikoli niso sami, ker je sredi trpljenja med vami Bog. Zato so v teh hudih časih »pomembni v sočutju prebujeni angeli b/Bližine« in ne racionalistične, analitične teološke razprave, dokazovanja svoje Resnice in hlepenje po svetni moči. Ne ideologija in moraliziranje, temveč skromnost in ponižnost pred Življenjem, Bogom in ljudmi naj bo vodilo, imeti pogum za preobrat naj bo krepčilo. Obrniti se k izviru, vrniti krščanstvu njegov duhovni, mistični naboj. Ne potrebujemo piramidalne cerkvene hierarhije, samo človeški bodimo drug z drugim. Če Cerkev temelji na Kristusu, razmišlja p. Karel, »potem Bog ni na vrhu piramide, pač pa na njenem dnu – v stiski in bolečini in smrti človeka, da bi ga lahko popeljal, odrešil v novo razsežnost bivajočega«. Bog ni šef v nebesih, je odrešujoča Bližina trpečim tu in zdaj, med nami. Deluje prek svet(leč)ih, od ljubezni žarečih, kakršna sta bila avtorjeva vzornika sveti Frančišek in Mati Tereza. Tu smo, da bi drug drugemu »umivali noge«. Bog, ki je ljubezen, se namreč razodeva kot odnos in zato se le prek odnosa in odnosov celimo v živosti in radosti bivanja. Čas je, da se Cerkev vrne k sebi, in čas je, da vsak od nas stopi – vase. Da postajamo svobodne avtonomne posamezne osebe, etične in odgovorne, sposobne prepoznati stisko drugega in biti njegova sočutna bližina. Služeči vsemu živemu, ne le ljudem, bomo znamenja, ki jih postavlja Bog v svetu. Kot piše Desiderata – Zaželeno, najdena leta 1692 v cerkvi sv. Pavla v Baltimoru, ki jo p. Karel Gržan vedno znova objavlja v svojih knjigah: »Kljub vsej nesnagi in žalosti, kljub vsem izničenim sanjam, je svet vendarle čudovit.«