Sama ljubezen
Laurence Plazenet
Sama ljubezen
prevod: Andrej Pleterski
Sodobnost International, 2014, t. v., 134 str., 24,90 €
Ko sem zaprla zadnjo stran romana Sama ljubezen, sem očarana obsedela. Roman sem brala na dih, si podčrtovala, izpisovala, se ustavljala ob posameznih odlomkih … Pritegnila me je pisava doktorice literarnih ved, specialistke za 17. stoletje, profesorice Laurence Plazenet (roj. 1968). Iztrgala me je iz sedanjosti in me lahkotnih kril ponesla v dogajalni čas, skoraj pol tisočletja nazaj. Nisem le brala, temveč sem roman gledala z notranjimi očmi – upam, da bodo po njem posneli film – , se naslajala nad detajli. Nisem samo gledala, sem se tudi dotikala: blaga oblačil lepe Louise-Catherine, ročno izdelanega papirja številnih knjig, ki jih je strastno prebirala, mehke trave, na kateri sta ležala z ljubljenim učiteljem … In nisem se le dotikala, tudi vonjala sem, pa slišala njen zvonki glas, zven skodelic, šelestenje kril … Brala sem z vsemi čutili, prevzeta.
Knjiga je name delovala magično. Ne le zaradi zgodbe, ki bi bila lahko romantični kliše, a ni; ona ni podžigala njegove strasti z nabreklimi dojkami in okroglim trebuhom, temveč s svojim umom in pisnim razpravljanjem. Ko je zdolgočasen odšel od še koščenega telesa svoje šestnajstletne učenke, se je domači učitelj čez leta vrnil. Priklicala ga je imenitna razprava, ki jo je napisala gospodična d\'Albrecht, odraščajoča med pestunjo, služinčadjo in duhovnikom, ki jo je spovedoval. Oče, »ošaben moški, nadvse razgledan, redkobeseden«, jo je še majhno dal od sebe, ker je bila deklica presunljivo podobna pokojni gospe d\'Albrecht: »Enako razpira ustnice. Z enako hitrostjo ji utripajo trepalnice.« Svojo radost je dekle izživljala v knjigah. »Znala je latinsko, grško, hebrejsko, aramejsko. Učila se je tudi italijanščine, španščine in portugalščine, jezikov pesnikov. Zmogla je razvozlati arabščino. Všeč so ji bile tuje pisave, trdovratna in zahtevna proza.« Z znanjem ga je pritegnila, svojega edinega moškega, s pisanjem osvojila gospoda de Ramóna. Denimo s svojimi dokazi, da je bog Pesnik. »Svet namreč odrešujejo pesniki in njihova dela«.
Pisateljica piše v svojski francoščini, brez dvoma. Ker ne zmorem brati izvirnika, sem vezana na slovenski prevod. Sama ljubezen je prevedena tako, da sem se podala v izvidnico za prevajalcem Andrejem Pleterskim. Kakšna elegantna, vzvišena, odmaknjena slovenščina! Pleterski ni samo odličen prevajalec iz francoščine, slovaščine, angleščine in najbrž še kakega jezika, temveč prevaja tudi slovenščino. Na Lirikonfestu je tako prejel lirikonov zlat za prevode slovenske poezije v angleščino. Bi rekla gospodična d\'Albrecht – božji odposlanec. In mu čestitala že za prevod naslova L\'amour seul v Samo ljubezen. Roman namreč govori o gospodičninih ljubeznih v njihovi samotni samosti: »Ramón bodisi ni ljubil bodisi se njuni ljubezni nista srečevali, kot dve samotni sosedi.« Pa tudi o tem, da je bila ločila ljubezen od sle. »Ostala ji je samo ljubezen.«
Ko prevajalec uporablja samostalnike (»V šepetljajih, ki so jo gonobili …«) tam, kjer je slovenščina vajena glagolov, naredi drugačen jezik. Aristokratsko poslastico. Kar se junakinji, ki obožuje knjige, priliči. »Gospodična d\'Albrecht je menila, da so knjige nekaj živega. Strastno jim je prisluhnila, da bi ji prenesle svojo vednost, nebroj reči, ki so jih zabeležile, potrdile, ovrgle izmed jalovine, ki oklepa govorico ljudi, kadar spregovorijo.« In jih rotila: »Knjige, povejte mi, kako postopati, da bi zaživela. Podelite mi dušo, ki jo svet davi, spoštovanje in lepoto stvari.« Sama ljubezen to lepoto udejanja. Posreduje »drhtljaje, ki neko besedilo spreletijo, kadar njegova lepota ali zmožnost vzdramitve godbe presežeta običajno mero.« Presegla sta jo tako avtorica Laurence Plazenet kot njen prevajalec Andrej Pleterski.