Davek na dodano vrednost in Partíja
Katja Perat
Davek na dodano vrednost
LUD Literatura, 2014, m. v., 51 str., 19 €
Poletje me je svežilo z dežjem in osvežili sta me presežni zbirki, tako sveži, tako živi: pesniška zbirka Katje Perat in zbirka esejev Boštjana Narata. Obe poetično mladi po pisavi in modri po uvidih v ljudi in stvari, z ostrim pogledom na svet, polnim nežnosti.
Gotovo obstaja kdo, piše Katja, preizprašujoč položaj književnosti, jezika in pesnjenja v več pesmih, nekdo, ki se mu bo slovenščina globoko poklonila, / potešena po stoletnem pričakovanju. In pribije: Nikar ne obupajte, / samo ne računajte name. Lažna skromnost? Trenutek obupa pesnice mlade? Ne, le sunek k dodani vrednosti, nenavaden sunek v pesniško pokrajino, vpeto v dogodja vsakdanjega življenja na povsem svojevrsten način. Tja, kjer dejstva ne zdržijo pritiska pričakovanj / in se v zgoščenih naključnostih nenadzorovano kopiči resničnost, / v spodletelih poskusih, kako se prebiti skozi noč, / rokovati s strahom, / vsakič na novo nekaj narediti prav. Vsakič na novo pogumno stopiti na razgledni stolp pesmi in sikniti verze v vesolje znotraj in zunaj, s pozornostjo gladkega jezika iz temnih ust razsodnega človeka, ki ve, da je sam, in hoče razumeti razdaljo.
V vesolju, / ki neobvladljivo množi in opušča, / samota uči, / česar raje ne bi znali, / in spodbuja, / da bi nekoč temu zmogli reči / moč ali svoboda. Katjine pesmi zmorejo odpirati vrata, čeprav pesnica sama skozi nobena vrata ne more vstopiti v pesem. Saj v tem je čar poezije, da odpre nevidna vrata, ki nam omogočajo, da se, ko odidemo skoznje, ne zmoremo vrniti nespremenjeni. Kljub sedmim naglavnim grehom smo lahkotni in prosojni, spojeni s časi vzporednih svetov, kot da nihče ne bo nikdar umrl / in lahko v bližini drugega ostanemo celi.
Boštjan Narat
Partíja
Pivec, 2013, t. v., 128 str., 18 €
Boštjan Narat je v podobnem dihu pisal eseje in Partíjo napovedal z verzom Edvarda Kocbeka iz Lipicancev: vztrajati v slutnji. Biti zvest tej vztrajnosti pomeni vztrajati v smislu, ki ga čudež življenja v zajebanem kaotičnem svetu ima. V tem svetu grmadenja stvari, ki lahko obležijo brez pomena ali pa se jih dotakne svetloba umetnikovega pogleda in postane vsaka stvar sveta. »Oznaka svetosti ni pretirana, takšna se zdi zgolj tistim, ki jih moti vse, kar je onkraj sfere vulgarnosti življenja. Tistim, ki se ne ukvarjajo z lastno smrtjo. S svetostjo ni nič narobe, nasprotno; svetost je celovitost, jasnost, trdnost, neizbežnost, absolutnost,« piše Narat. Zanj je zavest bivanja »absolutna afirmacija življenja in – kot takšna – čudež. Čudeži se dogajajo v trenutkih svetosti, in ker je vsak trenutek potencialno svet, so čudeži vse kaj drugega kot izjemnost nadnaravnega. Povsem vsakodnevni so, tako kot je vsakodnevno vse okoli nas. Banalnost je čudovita oziroma čudežna,« ugotavlja.
Naratovi eseji so napisani v različnih formah, od »šahovskega« dialoga do pisma prijatelju, a so vsi prežeti z razmišljanji, vrednimi filozofa. In s posebno senzibilnostjo glasbenika, ki ga fascinirajo preproste ljudske pesmi najbrž tudi zato, ker nič ne pametujejo, ampak samo so. Čudež. »Čudež je dejstvo, da so stvari in da ni raje nič; to je čudež biti, čudež eksistence same.« Narat uporablja orodji – zavest in zgodbo – , ki delata njegove eseje male literarne mojstrovine. Tako preprosto je to, nam pripoveduje, čisto preprosto: »Stvari, samo stvari. In trenutki, samo trenutki. In kar naenkrat se zdi štetje angelov na šivankini konici povsem smiselno početje. Ker zakaj pa jih ne bi bilo tam?«