Bolezen je zdravilo
Bolezen je zdravilo
Uvod v življenjsko medicino in življenjsko zdravljenje
Peter Wilberg
prevod: Dean Rajčić
Sanje, 2014, m. v., 335 str., 21 €, JAK
Kaj pišemo in kako, je odvisno od tega, kdo smo. Zato velja najprej na kratko predstaviti avtorja imenitne študije, »manifesta nove, humanistične medicine«, kot piše na naslovni strani knjige Bolezen je zdravilo: uvod v življenjsko medicino in življenjsko zdravljenje. Leta 1952 v Londonu rojeni Peter Wilberg je judovsko-nemških korenin. Magister filozofije, politologije in humanistične psihologije je ploden pisec, učitelj in terapevt. »Njegova osebna zgodovina mistične in metafizične izkušnje, izražena v obsežnem delu, nudi poglobljene in pionirske poglede in prakse na najbolj raznolikih področjih,« piše na zavihku knjige, vredne poglobljenega študija. Tudi v njej se prepletajo spoznanja »filozofije zavesti, znanosti in religije, filozofije medicine, zdravja in človeških odnosov, poslušanja in psihoterapije, glasbe in misticizma, marksizma in monetarne ekonomije, gnosticizma, joge in tantre«.
Paradoksalno je trditi, da je bolezen, zoper katero se borijo tako ortodoksna medicina kot komplementarne in alternativne metode zdravljenja, po sebi in na sebi zdravilo. Wilberg je o tem prepričan: To zdravilo nudi pacientom priložnost pomembnega vpogleda vase, da bi s tem povzročili zdravilne spremembe v svojem življenju, ne le v telesu. Kajti vsako telesno stanje je sočasno stanje zavesti in obratno. Zavest pa ne domuje (le) v možganih, temveč je obsežnejša prostranost telesa/duha, ki vibrira z družinskim, socialnim in ekonomskim okoljem. Bolezen vedno pokaže na prepletenost, ki opredeljuje naš celoten življenjski svet.
Wilbergova študija je zato radikalna kritika kapitalizma, kajti, kot je pokazal že Fromm, v bolni družbi so tudi ljudje (živali in rastline) bolni. Posameznikovo zdravje je izraz medčloveških odnosov v družbi: »bolezni so bolezni odnosov«. Ne preseneča torej, da postaja depresija (pred izidom je prevod Wilbergovega filozofskega pristopa k depresiji Mala črna kronika) epidemija sodobnega sveta. Da je vse več žilno-srčnih obolenj, za katerimi umirajo tudi vse mlajše ženske (o čemer piše dr. Suzanne Steinbaum v knjigi Žensko srce, založba Eno, 2015). Da se razraščajo rakava obolenja. A našteto niso glavni vzroki smrti, trdijo strokovne raziskave s področja medicine. Pokazale so, »da sta konvencionalna biomedicinska diagnoza ter zdravljenje z zdravili in operacijami dejansko glavni vzrok smrti – več ljudi umre zaradi tega kot zaradi raka in srčnih bolezni«.
Naj povzamem nekaj razlik med ostro kritizirano biološko medicino in opisom življenjske medicine, ki so v knjigi temeljito razdelane in tehtno argumentirane: Namen biološke medicine je ozdraviti bolezen, načelo življenjske medicine pa je, da bolezen ozdravi pacienta. Ortodoksna medicina obravnava bolezen kot sovražnika ter vidi zdravje in bolezen kot nasprotnika. Življenjska medicina obravnava bolezen kot naravni del zdravega življenja, saj so bolezni naravni življenjski in učni procesi. Bolezni imajo življenjske pomene: nekaj namreč simbolizirajo in posamezniku tako pomagajo raziskati in rešiti pomembna življenjska vprašanja. Zanimiva je Wibergova trditev: »Ljudje umrejo skozi bolezni in ne zaradi njih ali od njih – in umrejo šele tedaj, ko so pripravljeni umreti.« Nihče namreč ne umre pred svojim časom.
Avtor bolezen razume kot obliko nosečnosti, »je telesni izraz nerojenih vidikov našega jaza kot celote«. Življenjska medicina je babištvo – pomaga, da skozi bolezen rodimo nov občutek jaza. Cilj njenega zdravnika je pomagati pacientu, da se spremeni, da občuti jaz, drugačen od jaza, ki ga je občutil, preden je zbolel. Kdor bo bral knjigo Bolezen je zdravilo, bo lahko z gledanjem vase že med branjem okreval. Kdor jo bo natančno prebral do konca, pa ne bo nikoli več tak, kot je bil pred branjem tega izjemnega dela.