Iskanje izgubljenega človeka
Iskanje izgubljenega človeka
Iz raziskovanih življenj
Stephen Grosz
prevod: Branko Gradišnik
UMco, 2015, m. v., 199 str., 18,90 €, JAK
»Neraziskano življenje ni vredno življenja,« je že davno rekel modri Sokrat. Moder zato, ker je spoznal: »Prava modrost pride, ko spoznamo, kako malo razumemo o življenju, o sebi in o svetu okoli nas.« Občutljivi in sočutni ameriški psihoanalitik, jungovec Stephen Grosz, že več kot četrt stoletja pomaga ljudem raziskovati njihova življenja, da bi razumeli svoje vzorce vedenja in ravnanja, »ujetniki lastnih vzgibov ali nespametnih izbir; v zanki takšne ali drugačne nesrečnosti ali bojazni; zaporniki osebne zgodovine«. V knjigi je zbral trideset resničnih, presunljivih zgodb svojih pacientov, ki jih je podpiral pri resnosti njihove namere: spremeniti se hočem. Ker mi takemu ni dobro, ker drugi ne morejo živeti s takim človekom in ob takem človeku. Kot pravi zavihek knjige, spoznamo profesorja, ki pri sedemdesetih letih ugotovi, da je dejansko homoseksualec, dekle, ki živi v izjemno urejenem domu, a vsako noč moči posteljo, fanta z motnjami učenja, ki v obraz pljuva svojega terapevta … Pri koncu beremo zgodbo z naslovom Skozi tišine, ki me je ganila najbolj. Zato, ker je Grosz sprejel pacienta, ob katerem so se kolegi čudili, zakaj zapravlja čas za takega bolnika: »Tako ali tako bo umrl. Zakaj ne bi pomagali komu s prihodnostjo?« Kar zmrazilo me je ob tej pripombi, ki bi jo izrekel marsikateri zdravnik. Ampak! Pomagati lepše umreti je vendar bistveno. Kot je ugotovil tudi Anthony, HIV pozitiven bolnik, po določenem času analize, ki ga je pomagala pomiriti, mu odgnati strah in tesnobo: »Dobro živeti, dokler moreš; dobro umreti, ko je treba.«
Ob diagnozi je lečeči zdravnik rekel, da pričakuje še dve leti življenja in upa na štiri. A po dvaindvajsetih (sic!) letih je bil Anthony še vedno živ in presenetljivo dobrega zdravja! Njegova zgodba me je presunila predvsem zaradi molka, v katerem je počival, zaradi tišine, ki ga je nežno ovila, ker je terapevt ni prekinjal, čeprav v začetku začuden, da njegov pacient ne govori. Zakaj molči, le zakaj, se je spraševal, navajen govorjenja pacientov in analiziranja njihovih zgodb. Oj, ko bi ljudje znali brati ne le izgovorjene besede, temveč tudi molčanje! Groszu je uspelo: »Zdaj mislim, da so Anthonyjeva molčanja izražala ob različnih časih različne reči: žalost, željo, da bi mi bil blizu, pa vendar ne preblizu, in željo po tem, da bi se čas ustavil. Povedal mi je, da je tudi sam čutil, da je to molčanje zdravilna priložnost, da gre nazaj vase, medtem ko nekdo bdi nad njim. Vse globlja tišina je bila znamenje Anthonyjevega vse globljega zaupanja. Lahko, da so bila njegova molčanja tudi nekakšna skušnja za trenutek, ko bo umrl, a predvsem so bila nekaj, skozi kar sva šla skupaj. In ko sva to počela, je Anthony odkril, da bolje prenese misel na smrt, da lahko sprejme tišino, ker se je čutil živ v misli drugega.«
Iskanje izgubljenega človeka je ena tistih odličnih knjig, katere nisem brala le jaz, temveč je ona brala mene. Osvetlila mi je marsikatero senco v duši, da sem se soočila z njo, mi pokazala povezave, na katere pred branjem te knjige nisem pomislila. Zdaj (končno) sem, ker avtor tako sočutno plete svoje zgodbe, ker jih zna slišati in pripovedovati. Kako je že rekel Anthony de Mello? »Najkrajša razdalja med človekom in resnico je zgodba.« Samo ljudje odprtega srca jih zmorejo zares slišati, samo ljudje literarnega talenta, kakršnega ima Grosz, jih zmorejo povedati tako, da duša zatrepeta in se v njej nekaj premakne. Po prebrani knjigi nismo več isti, kot smo bili pred tem.
P. S. O knjigi Stephena Grosza Iskanje izgubljenega človeka se bomo pogovarjali na prvi Čajanki z Manco Košir, ki bo otvorila novo sezono v knjigarni Konzorcij prvi torek v oktobru, to je 6. 10., kot običajno ob 18. uri. Lepo povabljeni!