Dragi Vincent
Dragi Vincent
Mandy Hager
prevod: Nataša Grom
Miš, zbirka Z(o)renja , 2015, t. v., 245 str., 27,95 €
Tale zapis posvečam ljubi Renati A., ki ji nisem mogla pravočasno podariti tega romana.
Založba Miš je fenomen na našem založniškem trgu. Vztraja pri kakovostni literaturi in pozna bralske potrebe. Za oboje je nagrajena: za kakovost s številnimi zlatimi hruškami, za posebni zbirki Z(o)renja in Srebrne niti (hura za velike črke, vzklikamo očalarji!) s številnimi bralci. Z enakim veseljem ne glede na leta beremo knjige prve zbirke za najstnike, kamor sodi tudi imeniten roman Dragi Vincent, kot dela zbirke za starejše Srebrne niti, ko se ob družinskih zgodbah povežejo generacije. Srebrne niti ne pomenijo (le) barve las, temveč tudi niti medosebnih odnosov in čustev, ki poganjajo njihove romane. Zbirki prinašata dela z različnih koncev sveta, pogosto iz Avstralije in Nove Zelandije, ki sta bili pred tem skromno predstavljeni. Zlate hruške pa, kot rečeno, kar letijo. Irena Miš Svoljšak, nekoč zaposlena v banki, ki jo je zaradi ljubezni do knjig zapustila in šla na samostojno založniško pot, pravi: »Doslej smo prejeli 58 zlatih hrušk, samo v letu 2014 kar 17, od tega 14 za nove naslove – s to zadnjo številko smo izenačeni z Mladinsko knjigo, ki je prejela prav tako 14 zlatih hrušk za nove naslove. To pomeni, da je 60 % knjig, ki smo jih izdali, dobilo najvišjo oceno.«
In zdaj k romanu Dragi Vincent. Napisala ga je priznana novozelandska avtorica Mandy Hager in zanj prejela najvišjo nagrado za mladinski roman. Pripoveduje zgodbo sedemnajstletne Tare, ki mora skrbeti za hudo bolnega očeta, služiti denar v domu ostarelih za odplačevanje posojil za gnijočo hišo ter gledati mamo, ki ne zmore pokazati nobenih čustev naklonjenosti. Ob tem pa še globoko žaluje za svojo ljubljeno sestro, ki jo je edina ščitila v tej hladni družini. Prav v njenih letih jo je mama poslala k očetovemu bratu v rodno Irsko, kjer so jo pokopali v prerani grob.
Žalostna Tara obožuje slikarja Vincenta van Gogha in zna skoraj na pamet njegova pisma bratu Theu. S pomočjo štipendije za slikarstvo se želi izkopati iz revščine, zato pridno preslikuje Vincentove slike in tako zdravi svojo ranjenost. Srečo ima, da v domu upokojencev spozna uglajenega gospoda, ki tudi obožuje van Gogha, in prvič v življenju ima občutek, da jo nekdo povsem razume. Kajpada ima ta krasni gospod zanimivega vnuka itd. – saj uganete, v katero smer se bo razvijal roman. Ne moremo pa tako hitro uganiti, kaj bo Tara odkrila na Irskem, kamor gre iskat resnico o sestrini smrti, saj je mama vse v zvezi z njo razglasila za prepovedano temo. Na njen rojstni dan se zgodi usodni preobrat pod zvezdnatim nebom Irske na kraju, kjer se je na ta dan obesila sestra Van.
Tara sliši zgodbo nesrečne matere in očeta: »Namesto da bi pois kal pomoč, da bi izrazil svojo bolečino in trpljenje, je pustil, da ga je to strlo.« Njej uspe izražati bolečino s pomočjo terapevtskega slikanja in upa sprejeti pomoč. Zato je rešena, saj je razumela modrost: »Tako ali drugače vsi utrpimo rane. To, kako se spopadamo s tem – oziroma se ne – , na koncu iz nas naredi, kar smo. Lahko pustimo, da nas to zastruplja in s tem tiste, ki jih imamo radi, ali pa to uporabimo za osebno rast. Odločitev je v naših rokah.«
Samomorov je na Slovenskem veliko. Tudi mi se o njih pogosto ne znamo pogovarjati. Kot najhujšo obliko smrti jih odrivamo na rob zavesti. Da bi pomagali detabuizirati smrt in da bi se učili pogovarjati o njej, bo v knjigarni Konzorcij od 23. februarja vsak četrti torek v mesecu potekal hospiccoffe. Odprt prostor pogovora za vse, ki bi radi podelili svoje stiske, ki bi radi slišali, kako jih skupaj in ob ustrezni pomoči laže premagamo. Toplo vabljeni!