Detabuiziranje smrti
Čas nesmrtnosti: smrt v dobi bionike
Alojz Ihan
Beletrina, zbirka Koda, 2016 t. v., 193 str., 24 €, JAK
»Tabuizirana smrt je naučen občutek strahu, ki naj človeku v primernem času zapre usta in zaveže jezik,« je le ena od pronicljivih misli zdravnika, znanstvenika in profesorja na Medicinski fakulteti ljubljanske univerze dr. Alojza Ihana v knjigi Čas nesmrtnosti. A hitro po izidu ni bila ponatisnjena zaradi te in takih ugotovitev, temveč zaradi impresivnih navedb, kaj vse zmore današnja tehnologija, da bi uresničila človekovo neures ničljivo hrepenenje po nesmrtnosti. Od krionike – »zamrzovanje kompleksnih živalskih in človeških organizmov za ponovno odmrznitev in oživitev v prihodnosti« – prek presaditev organov do rastlinjakov brezglavih teles, na katera bi morda nekoč presadili naše stare glave. Mene je knjiga presunila zaradi poglavja Strah in smrt, o čemer sem prebrala in doživela že veliko, a nisem še zasledila tako jasne slike sodobnega stanja smrti: »Človek, ki umira, je enako kot ob rojstvu ponovno popolnoma sam s seboj in njegova smrt bi morala biti posvečena izključno njemu samemu. A seveda ne gre tako enostavno – človek, ki umira, se zaradi družbenih manipulacij, ki jih je v osebni zgodovini v zvezi s smrtjo že doživel in jih nosi v glavi, težko sooči s tistim, kar njegovo trenutno umiranje in smrt v resnici sta, torej povsem osebni in prvič doživet proces, ki mu v njegovi osebni zgodovini ni primere. V resnici umirajoči brez veliko miru in človeške opore težko razloči tisto, kar je njegova trenutna, avtentična smrt, od tabuizirane smrti, ki se jo je navadil dojemati kot zmanipulirano družbeno bitje. Težko razloči med osebnim mirom, v katerega se s smrtjo potaplja, ter med naučeno in zdresirano grozo tabuizirane smrti,« je oster Ihan, rekoč: »Problem družbenega prisvajanja in manipuliranja s smrtjo je v tem, da krademo osebno in avtentično doživljanje smrti tistim, ki imajo s smrtjo v resnici opraviti – umirajočim.« Zato je treba detabuizirati smrt, zato velja govoriti o njej odkrito in odprto! Tudi o tem, da je »vzrok smrti iluzija mrliških zapisnikov«. Star človek pač ne umre zaradi pljučnice, ki je posledica in ne vzrok. Kajti če pri njem ne bi nastala pljučnica zaradi določene bakterije, bi nastala čez teden ali dva zaradi kake druge. »In če taisti človek ne bi umrl zaradi pljučnice, bi bržkone malo pozneje umrl zaradi zas toja srca ali možganske kapi.« Umrl bi, ker je njegovo telo staro, umrl bi, ker je njegovo telo iztrošeno.
Nesmrtnost in neumrljivost: od šamanov do kristjanov
Tine Hribar
Slovenska matica, 2016, t.v., 276 str., 29 €, JAK RS.
Še ena knjiga obravnava tematiko naše najgloblje želje: »Pravzaprav ves človekov razvoj od prazgodovine do sodobnosti poteka pod obnebjem upanja v neumrljivost oz. želje po nesmrtnosti,« ugotavlja akademik dr. Tine Hribar v prvi od treh knjig z naslovom Nesmrtnost in neumrljivost. Prva knjiga je interpretacijsko poročilo temeljne literature na to temo od šamanov do kristjanov, v drugi bo obravnaval spreminjanje razumevanja nesmrtnosti in neumrljivosti skozi zgodovino krščanske religije, v tretji pa bo prikazal sedanje stanje tega razumevanja v risu področij, ki jim sledi: teologije, filozofije in znanosti. Za hiter oris vsebine te tehtne knjige naj navedem naslove poglavij: Šamanska prazgodovina nesmrtnosti, Egiptovska zgodovina nesmrtnosti, Faraon Ehnaton, Frančišek Asiški in papež Frančišek, Gilgameševa želja po neumrljivosti, Starozavezno briskiranje podzemlja in minimaliziranje nesmrtnosti, Antična nesmrtnost, Protokrščansko vstajenje iz druge knjige Makabejcev ter Novozavezna obravnavanja nesmrtnosti. In kaj meni po desetletjih študija ogromnega korpusa relevantne literature naš veliki filozof? »Obljuba o porazu smrti po smrti, obljuba o življenju brez smrti pa ostaja zgolj in samo obljuba.« Ker nam smrt »pred smrtjo že doživetega življenja ne bo mogla vzeti«, akademik Hribar apelira, da to življenje ljubimo tukaj in zdaj. Saj je nesmrtnost vedno že tu, na zemlji.