Bivališča duš
Bivališča duš
Vrata nepovrata; Epos, 3. knjiga
Boris A. Novak
Goga, zbirka Goga, 2017, t. v., 1112 str ., 34,90 €, JAK
Ne bom pisala o knjigi meseca. Tudi o knjigi leta ne. Ne o knjigi deset letja. Boris A. Novak z epsko trilogijo Vrata nepovrata presega čas, ki ga čuti v kosteh pradavnih tri tisoč let, zapiše v dvestoletni verigi zgodb prednikov na vrtiljaku Življenja v večnem Zdaj, ki je od vekomaj. Od Nekoč, ki se vedno vrača, večni Krog. Nekoč je Bog, ki žene vrtiljak … Za tiste, ki jih fascinirajo številke: Prva knjiga Zemljevidi domotožja, 498 strani, 3 zvezki, 46 spevov. Druga knjiga Čas očetov, 716 strani, 10 zvezkov, 50 spevov. Tretja knjiga, Bivališča duš, 1064 strani, 9 zvezkov, 99 spevov. Skupaj: 2278 strani, 21 zvezkov, 195 spevov. Dobrih 40.000 verzov!
»Vse človekovo dostojanstvo je v misli, vse dostojanstvo misli je v spominu,« pravi francoski filozof A. C. Sponville. Kajti, kot ve tudi pes nik B. A. N., »človek je duh samo zaradi spomina; človeški samo zaradi zvestobe. Varuj se človek, da ne boš pozabil spominjati se!« Zato ta strašni epos, od mrtvih obujena forma epa, okvir za dialog z mrt vimi in ljubimi živimi, da pesnik ne pozabi zgodb, ki presegajo sleherno zgodovino. Ne Zgodovina – / pomembna je le zgodba. / Njen srh, smeh, godba. Ker njihova peta nebesna stran Več-nost sled korakov, zapuščino njih stopinj poveže v čas prostran, prost-ran. On, ki bo umrl, je srečen, »da sem in da sem bil, / in srečen, da vse bo, tudi brez mene, / da vsi boste, / da vsi bodo, / mrtvi in živi, na vekomaj, / na veke vekov / bom plesal svojo neizbežno, bežno, lepo zgodbo …« Ta zgodba je slovo, poljub, smehljaj ... Opus mag num trubadurja B. A. N.!
Iz pračasa v kozmičnem očesu je zaslišal pesnik Glas in videl je Obraz: moj praoče Adam in moja hči, / bil je demonski, nori / obraz mojega deda, in mogoče / celo obraz Boga, ki se je takoj / pomanjšal v dojenčka, mojega sina … Z rodovnikom se začne Novakov dolgi spev, ki govori le o eni dediščini, edinem kapitalu: spominu. Obuja ga z zgodovinskim atlasom zapuščenih domovanj. Grafologija pokrajin ga vodi: rek, jezer, morij, otokov, gora, gozdov (domovanje partizanov njegovega očeta Anteja), polj, vasi, mest, ulic, hiš, kabinetov, kuhinj, spalnic, otroških sob, vrtov, šol, lokalov (ah, Šumi!), plesišč, žurov, gledaliških in glasbenih odrov, redakcij (ah, Nova revija!), vojašnic, zaporov, bolniš nic in grobov. Koliko samote, solz, tihote je v njih kljub hrupu povsod okoli! Tudi potovanje po muzeju spomina na nomadska prevozna sredstva v pesniku prebudi podobe, pogosto z ljubo Mo, očetom in mamo: škornji in škorenjčki, otroški vozički, konji, ladje in vlaki, kolesa, avtomobili, letala, vrtiljaki. Prevozno sredstvo je tudi domiš ljija, ki ga vodi stran od tam, kjer je. Z njo nikoli ne potuje sam: dva sta, eden na domačih cestah, odsoten in raztresen, drugi ob daljnih strugah, raziskujoč kraje, ki jih ni. Najpogosteje potuje z glasbo. Zvok je bog: V glasbi sem nihče, telo in duh. / V isti sapi diham in umiram. / Skoznjo igram nešteto vlog … B. A. N., potapljač na dno spomina in na poti časa (Čas je pot in je potnik in je potovanje ...). Oblit s svéto svet lobo, tem pismom Boga. Potovanje je pripovedovanje poti. Pradavni mit. Zgodba, ki z njo pesnik priklicuje mater in vse ljube, ves včerajšnji in jutrišnji Nekoč.
Druga knjiga Čas očetov tistim, ki občudujemo Novakovo MOM: Malo Osebno Mitologijo, znano zazveni; nekaj presunljivih zgodb ponovljenih, dograjenih, novih mnogo, o očetu, materi, starih starših, stricih in tetah, bratrancih, prijateljih mrtvih in o njej, ženski mile lepote z božanskimi zaobljenimi rameni, njegovi Mo. Naš »vrtnar besed«, ki pogosto sanja mrtvega očeta, z muko se srečuje: Le kako izraziti Nekoč, in Vse, kar bilo je Res, pa je zdaj Nič? Se vrača k pesniškim očetom: Homerju, Vergilu, Ovidiju, Miltonu … In se vedno znova zaveda, brezdomni tujec, da je doma v lastnem grlu, državljan najlepšega jezika: slovenščine (»hram dvojine«). Ženskam se po trubadursko klanja, njihovi moči – da je moč preživeti smrt šestih svojih otrok!, njihovim talentom, podarjenim družini, njihovi mili lepoti … In premišljuje o pobojih, vojnih grozotah (ni nedolžnih!) … Vedno znova je tu mali, veliki Ante, zdaj Dante in spet njegov »državni tata«, prakomunist. Naša zgodovina je prek legend in mitov upesnjena kot velika zgodba velikega naroda, na katero bi morali biti Slovenci ponosni!
Tretjo, najobsežnejšo knjigo Bivališča duš – bivališče duš je kraj, vrata, ključ … bom še dolgo, dolgo brala. To pesnikovo intimnost – gol je in ranljiv – ta strah in grozo in tako nežnost, da gre srh po koži. Ko B. A. N. roma globoko vase, gremo tja, za njim, tudi bralci. Tudi nas vodi veliki Dante, ki je Ante. In je kapitan na ladji, s katero potujeta z Mo. Nas presune lepota, ki jo pesnik z obrednim glasom kliče iz pekla in raja: »Vsak stih je Bog«. Čigav je glas, ki poje: Zgodovina je ljubezen in edino, /edino junaštvo je boj za bližino …? Novakova zapuščina je »nedokončani ep«, ta zgodba, ki jo boste dokončali sami, našli ključ … // Boleči, strašni spev. Tako sem si želel, da bi bil lep … Ni le lep, Vrata nepovrata, ta Velika Osebna Mitologija, je preprosto – veličastna! Edinstvena. Ki jo zmore le največji mojster jezika. Pesnik, ki ve: Ni nepovrata. / So le / Vrata. Nam pove, da jaz, ti, vsi mi, slednja duša (nismo gospodarji lastnih duš!) je le prag. Vsi smo povezani, vsi prepleteni, Eno. In je večni vrtiljak. Maestro B. A. N., HVALA!