Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Knjiga meseca Mance Košir

Heloiza: Vrnitev besed in Heloiza in Abelard

Goce Smilevski in Étienne Gilson, Bukla 136, 13.9.2017

Heloiza: Vrnitev besed in Heloiza in Abelard

Heloiza: Vrnitev besed
Goce Smilevski
prevod: Sonja Dolžan
Cankarjeva založba, 2016, t. v., 286 str., 24,94 €, JAK

Heloiza in Abelard
Étienne Gilson
prevod: Andrej Capuder
Celjska Mohorjeva družba, 2017, m. v., 267 str., 23,50 €, JAK

Priznani makedonski pisatelj Goce Smilevski (1975) se rad potaplja v davne čase in daje glas preganjanim tako v obeh v slovenščino že prevedenih romanih (Pogovor s Spinozo, 2005; Sestra Sigmunda Freuda, 2012) kot v zadnjem Heloiza, ki ga podnaslovi Vrnitev besed. Strastna ljubezen med slavnim francoskim mislecem Aberlardom in njegovo mladoletno učenko Heloizo iz 12. stoletja je postala mitska zgodba romantične ljubezni, primerljiva z zgodbama o Tristanu in Izoldi ter Romeu in Juliji, ki se končata s smrtjo. Prav zato me slednji nista pritegnili, ker me bolj zanima, kako se take ljubezni razpletejo v življenju. Med Abelardom in Heloizo se sladka zaljubljenost kajpada spremeni v grenki sad: Abelard se zateče v samostan, potem ko ga je dal zaradi prevare ogorčeni Heloizin skrbnik kastrirati. Heloiza pa rodi sina Astralaba, ki ga mora po učiteljevi zapovedi zapustiti njegovi sestri in tudi sama oditi v samostan. Njuna dolga pisma potujejo iz enega samostana v drugega do konca njunih dni. Smilevski se je vprašal, zakaj v tej korespondenci ne mati ne oče ne omenjata sina, in napisal odo materinski bolečini. Stkal jo je iz prefinjene preje besed, izrečenih v pisateljevem budnem snu o njej, ki je bolj od Boga ljubila moškega in bolj kot o raju sanjarila o tem, kako bodo nekoč skupaj oni trije: oče, mati in njun sin Astralab.

»V začetku mojega življenja so bile besede,« je prvi stavek knjige v prologu, v katerem je skicirano Heloizino življenje, ki ga razvija roman. »Predstavljala sem si mamo, ki izgovarja besedo nebo in pokaže proti neskončnosti, besedo reka, ko stojiva na Malem mostu /…/, besedo ptica, ko gledam tisto, kar leti skozi neskončnost.« Z mamo sta živeli sami v sobici ob Seni, v katero ni nikoli posvetilo sonce, bilo pa je veliko tišine. Mama »je imenovala svet in me učila, kako naj si od tišine izposojam besede in kako naj jih tišini spet vračam«. Mamo so ob uporu tkalcev ubili. Heloizi je za spomin darovala besede, »in ko sem jo izgubila, sem besede zaprla vase in jih dolgo nisem izgovorila«, celih devet mesecev. Besede so pravzaprav glavne junakinje tega presunljivega romana, polnega nežnosti in hrepenenja ženske duše, ki jo Smilevski pretanjeno zaznava. Heloiza je včasih zaslišala glas izgubljenega sina: »Pozabljala sem, da se ta glas, ki si ga predstavljam, rojeva iz rane v moji duši.« V romanu pride čas, ko so njene besede, izrečene v vesolje, slišane in se prepletejo s sinovimi, ko se ob koncu romana srečata. Heloiza ob tem srečanju začuti, da se je zanjo čas vrnil vase; da se je ona vrnila vase. Ker so se vanjo vrnile besede, tiste neizrečene besede, ki jih je nosila v srcu za sina Astralaba in jih izgovarjala v prošnji nebu zanj. Smilevski sklene pripoved z radostjo nje, ki ji je vrnil glas: »Radost je letela v meni, tam, kjer je nekoč bolela moja rana, in nadletavala čas. Gledala sem svojega sina in vedela, da čaka moje besede. Prišel je čas, da se najine besede srečajo.«

Ko je avtor v Narodni knjižnici v Parizu prebral prepis Heloizinih in Abelardovih pisem, katerega lastnik je bil veliki Francesco Petrarca, je romanu dodal opombe pod naslovom Heloizin obraz in Abelardova maska. Pisatelj je spoznaval takratni čas prek del avtorjev, ki so raziskovali skrivnosti srednjega veka, med njimi tudi Étienna Gilsona. Njegov premislek o tem, ali ni Abelard tudi avtor pisem, ki jih pripisujejo Heloizi, saj si je ta nečimrni učenjak želel postaviti spomenik za večnost po svoji meri, me je najbolj zanimal. Zato sem bila še toliko bolj vesela prevoda njegove študije, pa Abelardove izpovedi Zgodovina mojih nesreč in pisem Abelarda in Heloize, ki sem jih poznala v nemškem jeziku, v slovenskem doslej še ne. Razočaral me je že prvi stavek pojasnila prevajalca Capudra: »Pričujoča knjiga ne vključuje uvoda izvirne izdaje, kjer Étienne Gilson razpravlja o kritičnih izdajah zgodbe o Abelardu in Heloizi«, ni dodatnega raziskovalčevega poglavja o verodostojnosti dopisovanja med ljubimcema, tudi dragocene citate je prevajalec obdelal po svoje: »Odločiti se je bilo treba za zgodbo ali za razpravo. Prevajalec se je odločil bolj za prvo in upa, da mu bodo bralci dali prav.« Zagotovo mu bodo dali mnogi bralci, ki zgodbe ne poznajo, prav. Tisti, ki nas zgodba spremlja že od mladih nog in smo pisma brali v tujih jezikih, smo za slovenski prevod sicer hvaležni, a prikrajšani za študijo, ki nas je najbolj zanimala. No, imamo imeniten roman Goca Smilevskega, torej literarno fikcijo, in imamo »Capudrovo« zgodbo, ki je zanimiva za slovensko bralstvo. Ni treba izbirati, v roke velja vzeti obe.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...