Bela dama in Plavam, ko me gledaš
Christian Bobin
Bela dama
prevod: Nadja Dobnik
Hiša poezije, 2017, m. v. 105 str., 21 €, JAK
Dragan Jovanović Danilov
Plavam, ko me gledaš
prevod: Mateja Komel Snoj
KUD Logos, 2017, m. v. 141 str., 14 €
»Poezija je nebogljena hči neba, tihi poraz sveta in znanosti,« zapiše meni eden najljubših, francoski pisatelj Bobin (1951), poet po duši in lapidarni pisavi, v poetičnem življenjepisu ameriške pesnice Emily Dickinson (1830– 1886). V imenit nem prevodu Nade Grošelj je lani Mladinska knjiga izdala izbor njenih pesmi in pisem, Bukla pa objavila intervju s prevajalko in poklon eni najpomembnejših knjig minulega leta. Bobinova Bela dama diha bolj tiho, nežno spremlja Emily od rojstva do smrti, a je v svoji krhkosti tako močna, da pretrese do kosti. Z milino, lepoto in globoko tišino, v kateri lahko zaslišimo glas neba in zaslutimo obraz Boga. Emily, ki je bila v šoli kaznovana zaradi svojega »brezverstva«, je verovala v navDih in Širino, ki se je ne da zamejiti. Bobin piše v risu iste Svetlobe, zato nam je »kontemplativko iz Amhersta« naslikal presunljivo živo v njeni izbiri prist nega življenja, ki ljubi »tavajočo misel, divjost duše, srčnost taščice«. Saj »pride dan, ko vam nihče več ni tujec. Ta straš ni dan oznani vaš vstop v resnično živ ljenje.« Emily je napisala: »Preprost občutek, da sem živa, je zame ekstaza.« Bobin komentira: »Ta beli cvet niča, ki se za trenutek razpre v rdečem srcu, je cvet, ki je skupen svetnikom.« In kdo je svetnik? »Biti svetnik je biti živ. Biti živ je biti sam svoj, edini svoje vrste.« Govoriti Besedo: »Beseda je sonce, ki ne uvene.« Domača hiša je Emily zaprla vase kot ostriga svoj biser, pojasni Bobin pesničino izbiro, da bo obsedela v svoji sobi in prisluškovala: »Kontemplativnim je lastno to, da ne spregledajo nikogar. Duša, ki se približa svojemu bistvu, v njem odkrije majhno skupino tistih, ki jo obkrožajo: kraljestvo svetnika je kraljestvo običajnega.« Ko je umrla, je bila stara 55 let. »Nihče v Amherstu ni videl njenega obraza že četrt stoletja.« Zato pa ga močno doživljamo zdaj, ko je njen čas dvignil zemeljsko težo.
Ni vzorca, ki bi ga narisal navDih, vsak pesnik ga sliši po svoje; četudi je zapisan v nekaj besedah ali pa v slapu, ki lije mogočno kot razkošje sončnih žarkov opoldne, ga prepoznamo. Dragan Joksimović Danilov (1950), srbski pesnik in pisatelj, piše veliko, piše strastno, piše … Tudi on pravi: »V peresu, ki ga držim v roki, / je krilo nekega neznanega Boga. / Nisem dal vsega. / Toda On zahteva vse.« Danilov se potaplja: »Drugačni angeli plavajo po / mnogojezičnem mestu valov / globoko v notran josti.« Verjame v milost: »Zdaj, ko me drži roka, / je vsa moja preteklost drugačna.« Nespečnež – »vse moje imetje je nespečnost« – prisluškuje glasovom tega in onega sveta: »Kajti laž je, da mrtva usta ne govorijo: mrtvi / ne nehajo pripovedovati in sami sebe izkopavajo …« Pride čas, ko mrtvi vstanejo, »da bi se nas dotaknili / v tem svetu, da nas ne bi bolelo.« Kot Emily Danilov ljubi belo (»Belo vrtnico imaš v avri. Svetiš se, ker se ti ne sanja, da te / nosim belo.«) in čuti: »Najsrečnejši smo bili, / ko še nismo imeli svojih teles!« Ve: »Vse se začenja z globino, / s to stanovitno drugo stranjo sveta …« Njegovo bivališče je enako njenemu, v globini, kjer »je bolečino mogoče občutiti samo z jezikom«. Pesnik je varuh lepote in resnice, varuh skritih vrtov. Kot Emily je pogosto v svoji knjižnici, v neizprosnem spominu je doma, v »lahnem odrekanju svetu«. Pesniku, ki se že rodi star, je šum brezdanjega ušesa kot galop za konja. Ta mir!
»Duša in knjiga sta brez meja,« verjame Bobin, verjameta Emily in Danilov. In verjamemo bralci, ki smo obdarjeni z njihovim poetičnim odnosom do sveta in jezikom, ki zatrepeta, ko ga použijemo scela. Ker za manj se pesem ne (pre)da.