45.385 knjig, ki bi jih moral prebrati, preden umrem, a jih ne bom nikoli vzel v roke.
Knjiga in moje življenje ... Hecen naslov rubrike. Skorajda se bere kot Knjiga in moja smrt.
Zadnje čase so se razpasli razni vodniki, ki nas opozarjajo česa v naših življenjih nikakor ne smemo zamuditi. Zapovedujejo nam, kaj vse moramo brati, gledati, poslušati, videti, obiskati ipd., in nam pri tem celo posredno grozijo s smrtjo. Before you die. 1001 knjiga, ki jo morate prebrati, preden umrete!, 1001 glasbeni album, ki ga morate nujno slišati, preden vas bo pobralo!, 1001 film, ki ga morate videti, preden se stegnete, 500 svetovnih destinacij, ki jih morate obiskati, še preden vas bo kap!, 1001 slika, ki jo morate obvezno videti v živo, preden vas zagrebejo! In to je le vrh ledene gore ...
Področja zapovedanih vsebin se širijo kot plamen po suhi travi ... tu so še restavracije, slikanice, stripi, bitke, ideje, osebe, kitare ... Vse je samo še naj, naj ... najboljše, najlepše, najbolj brano in ubrano, gledano, nagrajeno, izbrano, izjemno, vrhunsko, monumentalno, nepozabno, neprecenljivo, osupljivo, antologijsko, velepomembno, prelomno, žlahtno in žmohtno. Ko bomo vse to prebrali, videli, preposlušali, obiskali in pokonzumirali, bodo postala naša mala in bedna življenja izpolnjena in osmišljena. Potem lahko mirne duše umremo.
Ko sem zadnjič zavil v knjigarno in nič hudega sluteč vzel v roke vodič 1001 Books You Must Read Before You Die, nisem niti slutil, v kakšen perfidni mehanizem sem se zapletel. Sprva sem polzainteresirano listal in iskal, kaj od vsega tega sem že prebral. Hm, bolj malo, sem razočaran ugotovil. Na drugi strani je bil kup neprebranih ali meni neznanih naslovov. Uf, veliko. Z vsakim novim listom se me je loteval vse večji nemir, postalo mi je vroče, začel sem se potiti. Kaj vse zamujam, kakšni svetovi drvijo mimo mene, koliko vsega moram nadoknaditi ... smrt pa tako rekoč preži za vogalom. Nenadoma sem postal lačen, kaj lačen, lakomen znanja, zgrabila me je silna želja po branju, vsrkavanju čudežnih svetov, doživetij in spoznanj, ki bodo iz mene naredili boljšega, pametnejšega in plemenitejšega človeka. Kmalu pa sem se moral poklapano soočiti z bridko resnico: ne bo šlo, vseh teh knjig ne bom mogel nikoli prebrati. Tudi če bi imel na voljo dovolj denarja in časa, tudi če bi obvladal hitro branje, tiste famozne štirimestne cifre ne bom niti od daleč povohal. Nakar se je oglasil notranji glas, ki mi je velel: hej, če že ne boš prebral vseh teh knjig, pa si vsaj kupi tale vodnik! Da ti bo stal na domači polici in služil kot dragoceni opomnik, kaj vse moraš še prebrati. Rečeno, storjeno! Ko sem malo pozneje stal pred blagajno, se mi je nakup zdel izvrstna ideja. Ko sem se vozil proti domu, me je začel najedati črv dvoma. Ko sem doma knjigo še enkrat prelistal, sem se zavedel, da sem padel na finto. Postal sem še ena žrtev oglaševanja, ki mojstrsko vzbuja željo, za njeno potešitev pa sem bil pripravljen takoj seči v žep. Tako mi bo vodnik 1001 knjiga ... v najboljšem primeru služil kot alibi za vse tiste naj naj knjige, ki jih nikoli ne bom prebral.
Nasploh se mi upira ta naj naj pristop. Ko smo bili še otroci, ni bilo nikogar, ki bi nam povedal, kaj je treba brati, poslušati in gledati. Kaj je naj naj. Brali smo vse po vrsti, kar nam je pač prišlo v roke, od šunda do bolj kakovostne literature. Brez predsodkov in razlik smo goltali Zagorja, Texa, Tarzana, pa Karla Maya, Julesa Verna, Franceta Bevka, Kurirčke, Vsevede kot tudi pogrošne kavbojske ali kriminalne romane, obupno stiskane na cenenem rotopapirju z barvo, ki je puščala črne odtise na prstih, obleki in posteljnini. Noben dežurni dušebrižnik nas ni posiljeval z agresivnim elitizmom, ki izključuje vse, kar ni prvovrstno, najlepše, najboljše ... Takrat smo se še sami odločali, kaj je dobro in kaj ne. Ne, ne gre za nostalgijo za dobrimi starimi časi, gre za vprašanje otrokovega razvoja in razvijanje okusa. Začneš s kičem in šundom, pozneje pa presedlaš na bolj zahtevne in kompleksne reči. Le kako se bo mladi bralec razvijal, napredoval, če ga ves čas pitamo edino z vrhunskimi izdelki? Kako bo postavil stvari v perspektivo, ločil dobro od slabega in razvijal kritično razmišljanje? Prepričan sem, da v osnovi meni ljubih romanov, kot so Krvavi poldnevnik Cormaca McCarthya, Črna dalija Jamesa Ellroya ali Park Gorkega Martina Cruza Smitha, leži ravno neugledni b-šoder, ki so ga omenjeni pisatelji vneto prebirali in doživljali kot otroci, v zrelih letih pa so ga nadgradili in postavili nove žanrske standarde.
Ko sem bil mlad, so bile vse knjige še pred menoj. Čakale so name, da se jim posvetim, jih odkrijem, užijem, prebavim in se morda pozneje spet vrnem k njim. Življenje se je zdelo neskončno in prepričan sem bil, da bodo vse zanimive knjige nekoč že prišle na vrsto. Ko pa sem prečkal tisto točko, ki jo naš največji pesnik lepo opiše kot »dni mojih lepša polovica«, na kupe vabljivih knjig v knjigarnah gledam drugače. Vse bolj se zavedam, da mi velika večina teh knjig polzi iz rok. Namesto tistih, ki jih bom prebral, zdaj vidim one, ki jih ne bom nikoli. Danes je večina knjig že za mano.
Ali pa sem naslov rubrike Knjiga in moje življenje vzel le malo preveč dobesedno?