»Manj je več – slabš je boljš?«
Zadnje dni razmišljam o literarni kritiki pri nas, a če se avtor na to temo še javno razpiše, pravijo, je to tako, kot bi si štrik dal okoli vratu. Zakaj le? Kritiki nedotakljiva kasta? Avtoriteta, o kateri se ne sme dvomiti?
O njej razmišljam, ker ne morem razumeti, da mi bralci, ne samo »neuki anonimneži«, temveč tudi izobraženci, pošiljajo ob nedavno izdanem romanu Potaknjenci pisma, polna osebnih spoznanj, strokovni kritiki pa sem »preveč« in »nerazumljiva«. Nekateri kritiki se očitno lotevajo svojega dela na precej žaljiv način, saj si vzamejo za prebiranje dela in zapisek o njem toliko časa, kolikor otrok potrebuje, da pogoltne lučko in podre kupček. Kritike so nenadoma polne kontradikcij in posploševanj ter lagodnega surfanja po gladini. Naphane z zgolj mentalno literarno teorijo in bore malo humanističnega, duhovnega in evolutivnega potenciala. So polne tujk in abot, ker gre za omejeni čas oddaje članka ali pač ne dojemajo nečesa, česar jih profesura skozi primerjalni akademski dril ni naučila? Ob takih primerih se človek resno vpraša, kako močno smo zaglavili, če že uredniki kulturniških strani ne zmorejo ločevati plev od semena in tovrstne pavšalne, prozorne, pogosto tudi maligne izdelke, ki včasih razkrivajo še neslana zakulisna osebna obračunavanja, sploh objavljajo. Klima apatičnosti se je zažrla v vse pore našega delovanja? Da se razumemo, argumentirane kritike, pa čeprav negativne, znajo biti pravi užitek in so dobrodošle. A mnogokrat gre za izcedek nekaj pičlih minut dela, bolj piškav aranžma, nevreden avtorskega honorarja, ki kaže, s kakšno vehemenco in nadutostjo se mladi kritikantje spravljajo ne le nad avtorjevo kreativno delo, temveč v isti sapi lomijo in izkoreninjajo verodostojnost vseh slovenskih literarnih urednikov in založb, saj – le kako je to možno? – prav uredniki in založniki, uboge nevedne in neuke pare, objavljajo tovrstne nepreverjene približke?!
S takimi škrbinami sicer avtorji zapisov kažejo le na svoj domet. A spoštovanje je možno izražati tudi ob konstruktivni kritiki in tudi tedaj, ko se neko literarno delo na fino in neizprosno našnitka kot mortadelo. O da, nevrolingvisti dobro vedo, da se da prav z besedo pognati hudiča v pekel tudi na kakovosten in kreativen, predvsem pa spoštljiv način. Sicer pa si morda v svoji zagnanosti nekateri predstavljajo, da je sinonim dobre kritike sesuvanje, apriori blatenje in s tem duhomorno slovenceljsko banaliziranje. Tako smo svet odraslih dojemali vsi, dokler nismo skozi leta nekoliko dozoreli in ugotovili, da nekonstruktivna frakasomanija daje ime sloveče samo v družbi, kot je slovenska. Časi esejev in kritike kot posebne literarne zvrsti pa so očitno passé.
Kako rada se lotim romanov z novimi očmi, ki me mečejo iz cone ugodja, iz znanega v neznano. Knjige, ki so za moj ustroj tudi moteče. Rada se zrcalim tudi v tistem, kar žuli. Brati celostno je izziv. Toliko vitalnih tem vre v romanih, tako zanimivih, razvojnih, občečloveških, tako nujno aktualnih, da bi se – ne le emotivno, temveč tudi kot zavestna bitja – prebudili iz otopelosti, pa se jih kritiki tako redko lotijo. Očitno literarno kritiko zanima bolj racionalna umeščenost v strukture (ki so jih določili praočaki in jih zakoličili kot merodajne?) in je pravzaprav poslanstvo pisanja literature, njena tvarina in sporočilnost sploh ne zanimajo? Kritika zgolj v iskanju predala? Zaslužka? Nove nagrade? Človeški kozmos bi radi zreducirali na 3.000 znakov. Pa žal ne gre. In končno, zakaj je potrebno kritiki vedno znova primerjati avtorja s komerkoli? Kot da avtorji nismo sposobni samovzniklosti. Kot da smo dojenceljni, ki paberkujejo in zganjajo plagiatorstvo: »zupanovsko enačenje erotike in poetike, millerjevski aktivizem« piše v obrazložitvi letošnjega kresnikovega nagrajenca Lenka. Dajte avtorju dihat, vrnite mu dostojanstvo, gospodje kritiki, naj bo samosvoj. Kdo je zmagal, z vsem spoštovanjem do vseh, Zupan, Miller ali Lenko? Ta večni občutek varnosti, če si kritik zaščiti hrbet z že znanim. Vesela bi bila torej več razmisleka, več psihološkega vpogleda, modrosti, čutenja in čuječnosti, empatije, radovednosti, odprtosti duha (ne glave!), domišljije, izvirnosti v kritiških odmevih. Osebne poglobljene note. Vsaka zapisana beseda hrani medvrstičje, a do tam je potrebno v alkimijski ritorti skovati nekaj razvojnih ključev iniciacije, individuacije, instrospekcije in kod, da se razšifrira večplastnost. Da zavibrira z življenjem in njegovo kompleksnostjo. Tim Parks je dobro okrcal »intelektualce«, ko pravi, da mislijo, da izgubljajo kredibilnost, če omenjajo srce. Brati torej (tudi) s srcem.
Ustvarjanje je obračanje v lastna čreva, je motrenje najbolj neizpovednih plasti, je prisluškovanje nezavednemu, je soočanje z najbolj bolečo in radostno samostjo – je dar in blagoslov, nekateri pa bi radi z eno samo potezo vso to svobodo sesuli v prah. Malce samorefleksije in zdravega dvoma tudi v kritiških vodah ne bi škodilo.
In naj sklenem z meni ljubim verzom pesnice Lucije Stupica Enbohm: »In ob vsem tem še nisem nič rekla o ljubezni.«
Maja Gal Štromar je pisateljica, pesnica, prevajalka in igralka.