»Podčrtano knjižno barbarstvo«
Knjižničarski kongres je nekoč hiperlucidno in brutnumno nadznanstvenila gospa, ki je v naplavljeni pesek mrtvega rokava neke struge (ali stružnice?) knjižnega (kot je menila in več kot skoraj dejala) »barbarstva, veleprimitivizma in ultranekulture« zapičila črvivo razlesenjenost križa z vžganim imenom; mojim imenom. Njej je bila namreč zadeva očitna in bila je prepričana, da bo tudi strokovno usposobljenemu občinstvu omniprezentna: »Oseba, ki ima akademski naziv, poučuje, se celo gre neka pisarjenja in je verjetno situacijsko prisiljena v knjižna rokovanja, vmes pa stavi še na kulturo in (takrat še predpremiersko, op.) etiko, svoje knjige podčrtuje! Vanje vpisuje črke! V njih zapisuje znake in lepi lističe! Včasih, četudi redko, priviha robove! Si morete misliti! Kako nezaslišano! Vidite, tudi taki ljudje dobijo službo na univerzi! Pa smo, kjer smo.«
Naratorski naskok izza hrbta: svoje lastne knjige! Tisto, kar se je še zgodilo, ko je gospa referatno nagovarjala – domnevno mednarodne – knji(žno)gokongresnike in kar je ostalo po tem, je manj pomembno in presega kontekst. Razen, morda, znanstvenega pomena njenega nastopa, ki je trajno zabeležen v sistemu COBISS in SICRIS. Pri gospe, ki ima točke in znanstveni naziv, o treh-čistih-karkoli pa ne gre dvomiti, je lahko izgubiti pike ;-)
Jasnosti spomina ne zatrjujem kategorično, a ne spomnim se, da bi si kdaj v življenju izposodil knjigo – v knjižnici. In četudi sem morda spominsko spregledal ta podatek, ne bi presegal vrednosti statistično nepomembne napake. Vse knjige sem kupoval in jih še kupujem. Strošek? V približno dvajsetih letih intenzivnega knjižnega potrošništva … Enormen. Nič posebnega.
In vselej sem … Aha, je pa morda bližje bibliotekarskemu posebništvu z mojim vplivom dejstvo, da sem nedavno plačal izposojevalno zamudnino za knjigo, ki si je nisem izposodil, in račun za izposojeno in izgubljeno knjigo, ki si je nisem izposodil in je nisem izgubil. V knjižnici, kamor se nisem včlanil. Tema knjige je bila psihologija, kar je – poleg prava, politologije, filozofije, etike in športa – prevladujoč tematski okvir moje študijske zvedavosti. Idejna mati in sestavljavka računa je bila ista gospa, ki je moje knjigobarbarstvo znanstveno ovekovečila. Na univerzah se utegnejo pojaviti tudi tovrstne prigode off-limits zdravega (zdravega!) razuma. Bis nota: ne mislite, da so moje prigode z gospo na lestvici njene (naj jo nežno pogladim po osebnosti) nesimpatične prismuknjenosti ostale v top 3. Na lestvici kraljuje kolegica, ki je … Se opravičujem, izven konteksta je.
Goltam knjige, ki jih berem počasi in pozorno. Vseh ne berem počasi in pozorno. Nekatere preberem deloma, le določena poglavja, le določene strani, lahko tudi po predhodnem pregledu stvarnega kazala. Marsikatere knjige sploh nisem prebral, a jo imam, ker jo želim imeti, ker se mi zdi pomembno, da jo imam, morda jo celo nujno moram imeti. Dovolim si prebrati tudi le naključno odprte strani v knjigi. Predvsem pri esejističnih delih in pri ogrevanju pred branjem romana. Včasih se odločim, da je bilo ogrevanje neuspešno, in romana ne preberem. V tem letu (2014) treh romanov, ki sem jih bral od začetka, nisem dokončal. Šlo je za uspešno promovirana in prodajana dela slovenskih avtorjev. Branja ne bom dokončal.
Antiobiskovalec knjižnih prireditev sem. Zanimajo me, močno jih podpiram, a jih ne obiskujem. Pogosto obiskujem knjigarne in antikvariate, ko ni prireditev. Če vstopim v knjigarno, skoraj vselej kupim knjigo. In če grem kupit določeno knjigo, jih kupim več. Ko sem enkrat v knjižnici ali knjigarni, čas teče nezavedno in hitro. Včasih se med knjigami samo sprehajam. Videz in vonj knjigarn in knjižnic me pomirjata in navdihujeta. Včasih tam intenzivno razmišljam, kdaj tudi zapisujem. Da: nemoč, predvsem časovna, da bi prebral velik del tistega, kar bi želel prebrati ali bi celo moral, me včasih jezi. Tudi do točke, ko ne preberem ničesar. Rešitev? Ne živim učinkovite rešitve tega izobraževalnega problema, te intelektualne muke. Skrb? Da čim manjkrat ne bi prebral ničesar.
Andraž Teršek je ustavnik, pravni avantgardist, univerzitetni učitelj, publicist in športnik. Pravkar mu je izšel literarni prvenec z naslovom Brutalci.