Sedem čudes o knjigi
Naprej parafraza stare razlage, ki označuje sedem čudes, tokrat o knjigi:
1. Vsi pravijo, da zelo radi berejo in da brez knjig ne gre.
2. Čeprav vsi zelo radi berejo in trdijo, da brez knjige ne gre, se nihče ne spomni, kaj je prebral včeraj.
3. Čeprav se nihče ne spomni, kaj je prebral, 100-odstotno vsi poznajo vse knjige.
4. Čeprav vsi 100-odstotno poznajo vse knjige, so glave še vedno prazne.
5. Čeprav so glave prazne, se vsi delajo, da so polne knjig.
6. Čeprav se vsi delajo, da imajo polne glave knjig, trdijo, da je za knjigo še vedno veliko prostora.
7. Čeprav vsi trdijo, da je za knjigo še vedno veliko prostora, knjiga vedno bolj izumira.
Beseda ostane beseda v kateri koli pojavni obliki, izrečeni, zapisani ali vizualno posredovani. Marsikdaj se namreč zgodi, da nekdo nekaj izreče, vendar že naslednji trenutek lahko svoje besede tudi demantira – da ni mislil točno tako oziroma da je mislil malo drugače, da je bilo vse skupaj iztrgano iz konteksta in podobno. No, pri zapisani besedi je to malo težje. Vsaj zame pa je najbolj zanimiva in vznemirljiva kombinacija tista, pri kateri beseda ne gre samo z jezika ali ostane na papirju, ampak je zapisana tudi v glavi. Torej beseda, ki pride v zavest. Takšne besede imajo še posebno težo ter ostajajo in bodo ostale to, kar je marsikdo v zgodovini že ugotovil. Komunikacijsko orodje in orožje.
Nekateri se sprašujejo, ali bo torej knjiga z neprestanim tehnološkim napredkom in prihajajočim vizualnim težkim topništvom izgubljala na svoji moči. Že pred petnajstimi leti sem na nekem srečanju pisateljev dejal, da bomo lepega dne imeli knjige na svojih očalih. Na levi strani boš imel pisatelje, na desni knjige in boš mirno listal ter izbral, kar si želiš. Nič hudega, tudi takšno knjigo bo nekdo moral napisati, vsaj do tistega trenutka, ko se bodo znale generirati same. Seveda so se mi vsi smejali.
In kaj se bo v tem scenariju zgodilo s »ta pravo« knjigo? Verjetno nič kaj posebnega, ker gre v osnovi za zgodbo. Ne smemo pozabiti, da bodo dobre zgodbe vedno ostale. Obstaja pa še naslednji nivo. Nekaj je lahko povedano, zapisano in celo digitalizirano, če pa se to mentalno prenaša iz generacije v generacijo, je vse skupaj še nekaj posebnega. Ne nazadnje lahko ta trenutek zgorijo vsi stripi Alan Ford, pa ne bo hudega, saj jih ima naša generacija tako rekoč do zadnje črke v glavi in jih z velikim žarom posreduje naprej. Če je misel dobra, prepoznavna in nekaj pomeni, se bo zagotovo obdržala. No, iskreno rečeno, če je poleg tega še zapisana, pa še toliko bolje.
V zvezi s tem so na majavih nogah tudi večne razprave o kakovosti in kvantiteti, pri čemer ni nekih oprijemljivih meril. Nemogoče in nesmiselno je, da nekdo določi, kaj je dobro brati in kaj ne. Lahko se priporoči in to primerno utemelji, ne pa določi. Čeprav se bralne navade spreminjajo, kot se skozi čas pač spreminjajo zaznavanja in interesi, so kljub temu nekatere knjige še vedno tukaj in zdaj. Če ostanemo samo pri domačih: Bratovščina sinjega galeba, Maček Muri, Kosovirji, Drejček in trije Marsovčki ali Kekec. Te si še vedno zagotavljajo enak položaj kot včasih, in to ne zato, ker jih vsiljujemo, ampak zato, ker so dobre in ker ostajajo shranjene na skupnem možganskem serverju in pripravljene tudi za naslednje bralce.
Zato na tej točki niti ni več pomembno, da se pri nas pisateljem za odrasle vedno reče samo pisatelj in nikoli pisatelj za odrasle, drugim pa vedno otroški ali mladinski pisatelj in skoraj nikoli samo pisatelj. Niti ne šteje, da so po nekaterih formulacijah tisti prvi celotni, drugi pa so samo delno pisatelji, kot nekakšen oddelek v veleblagovnici. Pozabimo lahko tudi, da tisti ta prvi pravzaprav pozabljajo, da jim prav slednji ustvarjajo bralno bazo, brez katere bi tako imenovani odrasli pisatelji bolj tenko piskali.
Pod črto potegnjeno so torej v literaturi edino merilo samo bralci. Prav ti so najbolj pomembni sodniki in samo oni lahko določajo literarne stotinke, knjižne metre in pisateljske milimetre. Dobre pa so tiste knjige, ki ostanejo v zavesti neke generacije. Če jim to uspe pri več generacijah zapored, pa so že zmagovalke.
Primož Suhodolčan je otroški in mladinski pisatelj,. Njegova dela (Košarkar naj bo!, zbirka Pozor pravljice!, Živalske novice itn.) so zelo priljubljena in so že leta v samem vrhu najbolj branih otroških in mladinskih knjig pri nas.