Branje kot iskanje Arhimedove točke
Pisanje o knjigah z očmi ilustratorja je prav težaško delo. Ilustratorji smo bralci še neobjavljenih knjig, ki ravno pridejo iz pisateljskega in uredniškega predala. Iz rokopisa si moram zamisliti knjigo, ki bo stala na policah ob boku vsem drugim. To pomeni, da mora biti privlačna na videz in otip, resno in odgovorno narejena (ker je tudi pisanje enako trdo delo). Že med prvim branjem besedila bodoče slikanice se mi v rokah pojavi občutek, ki ga bodo dale platnice, listanje in preskakovanje strani, njeno mesto na policah v knjigarni.
Knjigo najprej občutim kot predmet z vonjem po svežih tiskarskih barvah, z vsakokrat drugačno grobostjo papirja in količino laka na naslovnici, s svojo posebno vrsto črk … V tako zamišljeno knjigo se ilustracije potem naselijo kar same, čeprav niso vsakokrat enako hitre, jaz pa imam še vedno dovolj dela, medtem ko čakam nanje. Pozoren sem tudi na gostoto, ritem in obseg besedila. Tako se pripravim na najpomembnejšo, vsebinsko plat. Zgodbe in osebe se začnejo prikazovati iz teme kot kakšni fantomi mojih misli in fantazij. Knjigo preberem in prečešem večkrat zapored, vedno poskušam brati kot prvič, pogledati skozi oči glavnega junaka ali pa skozi oči katere druge osebe v knjigi, kot bi se sprehajal med protagonisti in jih od blizu opazoval. Berem vedno z mislimi na junake, kraje, zgodbe, kot režiser, kot dramaturg, rekviziter. Ilustracije niso samo privesek k besedilu (ker potem jih lahko tudi ne bi bilo), ampak so popolnoma avtonomen del knjige, ki bralcu nudi užitek v gledanju kot gledanje velikih slikarskih mojstrov. Sebe bolj dojemam kot izumitelja kot pa nekoga, ki prelije besede v sliko. Junaki zgodb, pa naj bodo operne pevke, ladje, sidra, roparji, šejki, potrebujejo okolje, kjer bodo zaživeli, in če se bodo v prostoru, ki ga bom izumil zanje, dobro počutili, bo knjiga lahko zaživela. Posebej sem pozoren na ozračje zgodbe in dogajanja, na vzdušje, ki je pri vsakem avtorju drugačno. Zato so tudi moje ilustracije v vsaki knjigi drugačne. Ko ujamem besedilo za rep, ko najdem Arhimedovo točko besedila, se lotim dela. Z običajnimi žanrskimi delitvami si ne pomagam kaj dosti, sam jih raje delim po vzdušju, dinamiki, času.
Odzivnost na besedilo je torej enako pomembna kot slikarske veščine, če ne še pomembnejša. Zato vzdržujem kondicijo v branju, kar pomeni, da berem vse povprek. To mi ni prav nič težko, saj imam srečo, da sem se rodil kot knjižni molj, z branjem pa je okužena tudi vsa moja družina. Berem tudi (in predvsem) stvari, ki ne bodo in niso bile nikdar ilustrirane, prav zdaj imam na nočni omarici kratke zgodbe kubanskega avtorja Angela Lazara Santiestebana Pratsa (Luna, Kos kruha in Mrlič). Človek mora biti firbec.
Doma imam ogromno knjižnico, ki obsega knjige od islamske miniature do francoskih gradov in enciklopedij ladij. Še več, in to predvsem leposlovnih, jih ima moja žena, ki jih kar naprej nosi za mano in mi govori, kaj vse bi lahko še prebral. Od nje sem dobil tudi roman Orhana Pamuka z naslovom Ime mi je rdeča, kriminalko o ilustratorjih oziroma iluminatorjih iz starega Istanbula. Prebral sem jo pred kakimi tremi leti, zdaj, ko sem delal za Vitomila Zupana oziroma njegovo Pravljico o črnem šejku z rdečo rožo, pa so tisti davni, neverjetni vtisi zaživeli, da je bilo veselje. Delo je bilo stokrat lažje in čisti užitek.
Vsakodnevno imam opraviti s knjigami kot kakšen knjižničar. Bodisi da jih snujem ali pa da jih prebiram. Zelo rad hodim po knjigarnah in kupujem in zbiram dobre slikanice, a tudi strokovno literaturo z različnih področij. Dostikrat me v tujini pot zanese v trgovine raznih tehničnih in pomorskih muzejev, kjer pregledujem njihove publikacije in kataloge. Vse to je zame neprecenljiva zakladnica inspiracij in idej za nove slikanice. Čeprav sem svojo najljubšo knjigo nekoč dobil popolnoma nepričakovano in brezplačno na kupu knjižničnega odpisa. To je čudna zadeva iz leta 1947, Kara – Bugaz avtorja Paustovskega. Kot, da me je sama našla.
Ilustrator Damijan Stepančič je svoje ilustracije prispeval za številne slikanice in knjige (Pravljica o črnem šejku z rdečo rožo, Kebarie, Naročje kamenčkov itn.), za slikanico Zgodba o sidru pa je prejel Levstikovo nagrado 2011.