Alkimija besed
Pravkar sem prebrala Saramagovega Kajna. Zgrabil me je podobno kot Evangelij po Jezusu Kristusuin drugače kot Esej o slepoti, ki seže globlje, ali Seeing, bolj politično obarvana satira. Ko sem ga odkrila, Saramaga, sem prebrala vse, kar sem mogla dobiti njegovega, v angleščini, seveda, saj portugalsko ne znam. Tudi Kajna sem prebrala v angleščini, čeprav bi ga raje v slovenščini, a bi se morala odpraviti v knjižnico ali v knjigarno, pa mi zvečer ni šlo in sem ga, neučakana, naložila na kindla. Angleški prevod je odličen, začutila sem Saramaga »med vrsticami«, kakor sem ga začutila pri Evangeliju, ki je odlično preveden v slovenščino. V Eseju o slepoti je drugačen, pripoved me je ranila, v teh dveh knjigah pa se kakor od nekod daleč, izbrano in naklonjeno, poigrava z zgodbicami, na katerih sloni naša civilizacija.
Ko sem že pri kindlu – navdušena sem nad njim, čeprav živim z natisnjenimi knjigami, odkar vem zase. Slikanic nisem nikoli marala, vedno se mi je preveč mudilo in ni mi bilo, da bi iskala svetove v podobah. Tudi pravljic ne – čeprav sem se pozneje zakopala v najrazličnejše mitologije −, tako sem (pre)zgodaj začela segati po »odraslih« knjigah. Še zadnjih klišejev o knjigah, ki naj bi bile skoraj svete in moraš paziti nanje in jih zaviti, kadar jih bereš, jim ne smeš nikoli lomiti hrbta in delati ušes ali pregibati vogalov, jih podčrtavati in podobno, sem se znebila po petnajstih letih dela v knjižnici.
Besedilo je tisto, kar zagledam, v knjigi ali na kindlu, tam je, ravnodušno, »vzemi ali pusti«. Nekako stopim vanj in danes, po toliko letih branja (kako žal mi je za »čitanjem«, vsi samo še beremo), že kar hitro vem, ali se mu bom pustila zapeljati, pa naj gre za leposlovje, esejistiko ali poljudnoznanstveno literaturo. Izbor besed in struktura stavkov razkrivata pisca. Najpomembnejše pa je tisto med vrsticami, tisti vmesni prostor med besedami, kamor vstopiš; če ga ni, ni vredno vztrajati.
Prav ta prostor, čeprav asketsko ograjen z besedami, sem zaznala pri Erriju de Luci, italijanskem pisatelju, ki v kratkih stavkih in brez odvečnih pridevnikov kleše zgodbo o bivanju, človeškem in tistem, ki je večje od nas. Mojster izbranih besed in mojster tišine, v kateri se pogovarja z drevesi in s hudourniki, z živalmi in nebom. Bolj malo z ljudmi. »V vsaki vrsti so samotarji tisti, ki poskušajo nekaj novega. Posamezniki, ki se odpravijo nasproti usodi. Sled za njimi izgine,« pravi v Teži metulja. Kako drugačen je od Saramaga, čeprav se tudi on loteva svetopisemskih motivov, a njegov Mojzes v knjigi In rekel je sploh ni podoben Saramagovemu, Škandalozne svetnice pa so poklon ženski.
Ko sem prevajala Težo metulja, sem jo najprej razdrla in nato včasih dolgo iskala besede in hodila ponje na dolge sprehode. Prevod je nekakšna tapiserija. Dobiš izdelano, v vzorcih in barvah, a jo moraš razdreti in stkati na novo, ne moreš narediti enake, ker nimaš enakih vzorcev, a nova naj bi zbujala podobne občutke, podobno blestela ali mračila, prenašala isto sporočilo. Vzorci (besede) nimajo take teže, čeprav so pomembni in naj bi bili čim bolj zvesti izvirniku, pomembnejše je tisto med vrsticami. Alkimija besed, kot je dejal Roberto Saviano, ko je govoril o moči besede, ki iz pekla vodi v lepoto in prikliče, kar je zatrto.
Če se vrnem h kindlu, kako praktično je bilo letos z njim namesto s kupom knjig oditi na morje, zaslon ne izgine na soncu, prebereš krimič (vsekakor skandinavske, od Mankella in Nesboja do Keplerja), greš v kavarno z internetom in za nekaj evrov kupiš drugega; če se ti zahoče resnejših stvari, so na razpolago. Sem pa razmišljala, kako drugače zaznavam knjige na zaslonu. Ni tako, kakor na papirju, v nekakšnem oblaku so, zdaj me zanima še, kako je z zvočnimi, ampak ne poskusim, ker gre verjetno prepočasi.
Tudi tistega klišeja, da je knjiga najboljša prijateljica, ne maram – raje imam žive prijatelje. Sopotnica, mogoče, ampak zelo velikodušna ali pa skrajno ravnodušna, kakor ti je ljubše, saj ti je vedno na voljo, če stegneš roko k njej, in te počaka, kadar zaostajaš, a ji po drugi strani pravzaprav sploh ni mar zate. Vzemi ali pusti.
Tudi ne klišeja, da so tisti, ki berejo, nekako pametnejši ali globlji ali karkoli že. Berem svojo knjigo, mi je rekel otrok, ki ni maral knjig in danes čudovito oblikuje prav knjige. Zase ne vem, kako bi brez njih. Verjetno bi potrebovala kar nekaj časa, da bi zdržala brez. Največ sem se naučila in zvedela iz knjig, najdlje sem potovala z njimi, nasmejale so me in razžalostile, najbolj dragoceno pa mi je, ko v kateri zasledim ubesedeno nekaj, kar se v meni še ni artikuliralo, kar sem samo čutila ali nejasno zaznavala. Ko se potrdi nekaj, kar sem od daleč in že dolgo nekako slutila. Skratka, ko berem, prepoznavam, kar mi je blizu, in radovedno opazujem, kar mi je tuje. Potopim se v tišino, ki ni sinonim osamljenosti in vrtoglave praznine, ampak polni in hrani.
Vera Čertalič že dobro desetletje neumorno ureja knjige založbe Eno in skrbi za precejšen del njene vsebine s svojimi prevodi. Prevaja iz angleščine in italijanščine, njeni blogerski zapisi na spletni strani založbe Eno pa pričajo o tem, da bi bilo tudi samostojno avtorsko delo pravi bralski užitek.