Pobralo nas bo, pa če bomo brali ali ne – ampak, če nas bo že pobralo, naj nas pobere vsaj z orožjem v rokah, torej s knjigo!
Med minulimi božičnimi prazniki sem še četrtič v življenju prebral Bobre. Vzroka za to sta vsaj dva – poleg tega, da je knjiga dobra: prijatelju in pesniku Alešu Debeljaku sem za njegov petdeseti rojstni dan poklonil let z balonom. Ko smo leteli nad Barjem, sva omenila znamenito Jalnovo trilogijo. Vzhičena nad letom in pokrajino, kamor je pisatelj umestil povest, sva si po vzoru koliščarskih junakov nemudoma nadela ustrezna vzdevka, jaz pa sem sklenil knjigo ponovno prebrati.
Drugi vzrok pa je ta, da lahko, šele odkar živim v Ljubljani, prepoznavam točke, kjer se Bobri dogajajo: Šišenski hrib, kamor je hodil na videnja Ostrorogi Jelen in kjer sem – vsaj tako si domišljam – našel drevo, na katero je plezal, Rožno dolino, kjer si je postavil svoje, največje kolišče v Barju in kjer tudi danes stojijo najmogočnejše hiše, Grajski hrib, kjer se je utaboril »črni« vsiljivec z juga Jazon, pa Brezovico, Notranje in Vnanje Gorice, kjer vse se je razlivalo Veliko jezero in kjer so se podili drevaki, pa Bevke, od koder je doma naš balonar, ki nam je po srečnem pristanku podelil balonarski naziv, kot veleva tradicija, in ki ga dobiš po pokrajini, nad katero letiš – torej »barjanski«.
Skratka, Bobre sem trikrat prebral že kot otrok. Pravzaprav sem po trikrat prebral vsako knjigo, ki me je navdušila do te mere: trilogijo o Vinetuju, Finžgarjevo epopejo v dveh delih Pod svobodnim soncem, pa še kakšno. Zaradi obsedenega, vedno vnovičnega prebiranja knjig, ki sem jih že prebral, ali pa tistih, ki sem jih šele na novo odkrival, sem sicer zamudil marsikatero dogodivščino, ki so jo doživeli moji prijatelji. Sem pa zato z junaki knjig, mojimi književnimi prijatelji, doživljal njihove dogodivščine in usode – z njimi sem zmagoval in izgubljal, se rojeval in umiral, ljubil in sovražil … Najlepša izkušnja z branjem pa se mi je zgodila, ko sem sinu, ki je imel takrat deset let, od božiča do velike noči vsak večer bral Gospodarja prstanov.
Poleg Bobrov sem v zadnjem času prebral še Marquezovo avtobiografijo Živim, da pripovedujem, čeprav nisem pisateljev navijač. Mogoče to še bom. Skozi Sto let samote se na primer sploh nisem mogel pregristi do konca. Po drugi strani pa se je avtobiografija na nekaterih mestih zdela dolgočasna prijateljici, ki mi jo je posodila. Pri spoznavanju njegovega življenja me je zelo presenetilo, koliko je Gabo bral! Knjige je požiral, tako jih je bil lačen. To me je spomnilo na Aleša – tudi je on ves čas, odkar ga poznam, nenasiten bralec. Ko ugotovim, kako strastni bralci so nekateri, mi postane kar malo žal, da v življenju nisem bral ali da ne berem še več tudi jaz. Pa čeprav sem poleg Gabita po cehovski dolžnosti prebral obe do zdaj izdani knjigi Andreja Predina, nepogrešljiv zame pa je postal tudi Hendrix. Terapevt, ne kitarist …
Zmeraj bolj mi je namreč jasno, da vseh knjig, ki bi jih želel prebrati, ne bom mogel prebrati, niti ne bom mogel vseh, ki bi jih rad napisal, napisati. Upam, da jih bom prebral in napisal ravno prav. Tolažim se, da mi je lahko pri branju v pomoč priročnik Tisoč in ena knjiga, ki jih morate prebrati, preden boste umrli, na katerega sem naletel pred dnevi. Dobil sem tudi nasvet, kako tehnično rešiti težavo, wkje vse te knjige nabaviti – s spleta naj si jih naložim na ajped, tisto napravo, podobno glinasti plošči, pa je. Na hitro sem izračunal, da bi za to, da bi jih prebral, potreboval dvajset let let – ob predpostavki, da bi vsak teden prebral vsaj eno knjigo. Poleg tega sem kakšno tudi že prebral in imam malce prednosti. Torej bi mogoče še šlo – zadnji čas je, da začnem. Manj ambiciozen načrt pa bi lahko vključeval knjige, iz katerih naslovov je sestavljena popevka, ki sem jo oni dan slišal po avtoradiu. Takole nekako gre: Sonce vzhaja, zahaja, vojna in mir, pod svobodnim soncem severni sij … Mogoče bi pa za začetek prebral »le« Vojno in mir?
Ne vem, zakaj pišem ravno o branju – mogoče zato, ker sem bil najprej bralec, šele potem sem postal pisatelj. Branje je postalo moj poklic preden je to postalo pisanje. Branje se mi zdi ravno tako pomembno kot pisanje. Brez bralcev ne bi bilo pisateljev, čeprav marsikateri med nami pravi, da piše za sebe. Še več – da tudi bere le sebe. Razmišljam, da bi brez pisanja mogoče še lahko živel, mogoče bi živel celo laže, brez branja pa ne. Če na primer berem dobro knjigo, komaj čakam, da grem domov, da bom lahko z branjem nadaljeval. Po tem jo tudi prepoznam. Pa tudi – pogosto me sprašujejo o branju in o knjigi, ki naj bi bila zaradi številnih drugih medijev ogrožena. Pomembno se mi zdi, da pisatelji navdušujemo za branje otroke, ki bodo mogoče nekoč naši zvesti bralci in si bodo širili obzorja. Vem, da je vzpodbujanje branja donkihotsko početje. Ravno zato sem o branju sestavil tole parafrazo: Pobralo nas bo, pa če bomo brali ali ne – ampak če nas bo že pobralo, naj nas pobere vsaj z orožjem v rokah, torej s knjigo!
Matjaž Pikalo je koroški pesnik in pisatelj, piše tudi gledališke in televizijske igre, publicistična dela in knjige za otroke. Nedavno je pri založbi MK izšel njegov novi roman Dežela Angelov.