Kako ukrasti čas
Knjige so znane kradljivke časa, lahko pa tudi denarja. Prav zato se jim toliko ljudi izogiba po svojih najboljših močeh. Mene pa prav to navdušuje.
Da bi lahko čim bolj zadostila svojemu pohlepu po potiskanih straneh, čas nesramno kradem drugje: skoraj v celoti ga izmaknem televiziji, internetu in facebooku. Junakinje iz teve žajfnic me zaman zvabljajo v svoje štorije, pa naj se še tako trudijo, da bi bile videti nemočne in vse pomoči potrebne, skrajno ignorantska pa sem tudi do računalniških čudes, sploh pa do njihovih proizvajalcev, ki me kot zoprni akviziterji prepričujejo, kaj vse potrebujem. Tako se okoristim s kar nekaj urami na dan. Moja naslednja žrtev je moda, ki ji ne utegnem slediti, saj zavijem raje v knjigarno, svoje cunje pa prisilim, da ostanejo lepe leta in leta, tako rekoč dokler ne razpadejo. Niti za avtomobilsko industrijo me ne skrbi, čeprav je od nje menda odvisna blaginja Evrope: nikakor si ne omislim svojega avta, raje sedem na avtobus, zato seveda, da bi se prigrebla do dragocenega dodatnega časa, pobarvanega z zgodbami in s poezijo, včasih pa tudi s prišepetavanjem kakega misleca. Ko je dneva z neizogibnim vsakdanjim prevažanjem, z vsemi nepogledanimi nadaljevankami in neodgovorjenimi mejli nazadnje konec, pa se s knjigo v roki egoistično zavalim v kak udobnejši stol. Pri tem spominjam že na Dolenjca, ki je ujel zlato ribico in si potem zaželel, da bi se, prvič, Krka spremenila v cviček, da bi, kot drugo, cviček deževal, in tretjič? Pa dobro, še kozarec cvička za povrh. Knjige, ki jih žulim takole pred spanjem, so pogosto recenzijski izvodi, seveda zastonjski, da bi bila ob vsem tem še škrta zraven. Navidezna askeza je polna zadovoljstva. Kdor ne verjame, naj si odpre knjigo Maura Covacicha, Trst, obrnjen na glavo, in takoj bo jasno, kako uživaška zadeva je lahko branje, prav zdaj ga imam na vrhu kupa in mi je kar žal, da bo kmalu prebran.
Tako sem z branjem okužila še družino in vsi trije otroci so že neozdravljivi bolniki. Po navadi se izgovarjam, da jim gre zato toliko bolje v šoli: sedenje pri knjigah jim ne povzroča težav, verjetno pa jih tudi spominja na kaj prijetnega: na primer na mamico. Kar je seveda resnica, vendar še zdaleč ne vse. Takole med nami povedano pa uživamo kot pujski v bučah. Prav te dni se režimo Kljukcu s strehe, ki jih je, sleparski kot je, tudi prepričal, da Vojna zvezd še zdaleč ni vse. Pri vseh tonah lego kock in ob vseh skladovnicah računalniških igric so še vedno dojemljivi za pretanjene čare ilustracij, ki jih je pred davnimi časi ustvarila Marlenka Stupica, in za nežni humor Astrid Lindgren. Televizija in računalnik pri nas nista prepovedana, le izpostavljena nista kot kakšni sveti kravi – in že je pol manj zanimanja zanju. Potem pa je že kar neverjetno, koliko časa preostane otrokom in odraslim za kaj veliko bolj ustvarjalnega. Pri čemer si predstavljam, da se otrok vseh elektronskih čudes prej ali slej naveliča in da so, enkrat odvržena, le še smešna, zastarela, vsega pomilovanja vredna, ob tem pa tudi ekološko problematična, mulc pa, s polno glavo e-kiča, ki mu je potekel rok trajanja, le še živčno zdolgočasen. Medtem pa stvari, ki so v resnici kaj vredne, svojo vrednost tudi ohranijo. Naj poskusim argumentirati, zakaj dvomim o večini najnovejših risank in filmov: vse preveč so izumetničeni, preobloženi z učinki, preračunani na tehnično perfekcijo in komercialni uspeh. Niti avtorskega naboja ne premorejo, saj so delo studiev, ki najprej pošteno razmislijo, kaj se jim splača in kaj ne. To pa ni nekaj, kar bi kogar koli lahko pogrelo. Po nekaj desetletjih še toliko manj. Kako svobodni so v primerjavi s tem bombastičnim šundom avtorji, ki delajo na lastno pest, literati in ilustratorji in vse bolj tudi striparji! Saj ne, da se njim ni treba tresti za denar, daleč od tega, vseeno pa mnogi premorejo nalezljivo svobodo.
Sicer pa pridiganje bolj malo zaleže, otroci upoštevajo, poslušajo in posnemajo samo nekoga, ki uživa, pa kakor koli že, zato je dobro, da sem še vedno mahnjena tudi na slikanice. Seveda je na obzorju puberteta, ko jim ne bom smela niti omeniti, da so bili kdaj otročički, in mogoče jih knjige, ki jih zdaj žulimo skupaj, ne bodo zanimale niti pri dvajsetih in tridesetih letih. Najpozneje v srednjih letih pa prav gotovo in prav takrat se tiste davne ure, namenjene brezskrbnemu branju brez konca in kraja, obrestujejo kot največji zaklad, še posebno v časih, ki so prepolni zoprnega nakladanja o večnem pomanjkanju časa. Tisto spokojno in tiho začaranost svetov, ki kar sami rastejo iz potiskanih strani, jim preprosto moram dati in zelo sem vesela, ko vidim, da so njihova prva otroška branja podobna mojim.
Edino, kar se je iz starih časov pri meni zares za vedno izgubilo, je slepo oboževanje avtorjev. Kot mala smrklja sem vsako knjigo obrala vse do kolofona, saj me je zelo zanimalo, kdo ima moč, da ustvari nekaj tako lepega. In bi bila pošteno presenečena, če bi mi kdo rekel, da so avtorji, tako pisatelji in pesniki kot tudi ilustratorji, čisto navadni ljudje, ki jih je mogoče srečati na ulici ali celo v trgovini. V soseščini resda ni bilo nobenega, in to je bil zame skorajda že dokaz, da so bogovi in da mi ni treba verjeti, da tudi njih mučijo čisto navadni, banalni problemi. Kje pa, meni se je zdelo, da živijo na Olimpu, se futrajo z nektarjem in ambrozijo ter le občasno, največkrat enkrat na mesec, milostno pošljejo na Zemljo svoj prispevek za Cicibana. Nekaj takega je zdaj, ko imam ilustratorja kar doma, že čisto nemogoče verjeti. Zdaj vem, da slikanice nastajajo v kuhinji in ne na Olimpu. Kar pa pomeni, da je tudi kuhinja (lahko) Olimp.
Ja, res je, knjige kradejo čas, to ve že vsak. Kdor se pusti okrasti, pa izve še nekaj drugega: da čas tudi vrnejo. Ne sicer takega, kot so ga dobile. Lahko, da je lepši, a ne nujno. Pogosto ni niti bolj smiseln. Prav gotovo pa je bolj celovit in ima kar nekaj dimenzij več. Kar popolnoma zadošča.
Lucija Stepančič je po poklicu restavratorka, znana pa je predvsem po svojih literarnih kritikah, za katere je leta 2003 dobila Stritarjevo nagrado. Piše predvsem kratke zgodbe, nedavno pa je izšel njen kritiško hvaljeni romanskni prvenec V četrtek ob šestih.