Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Knjiga in moje življenje

Najpopolnejši predmet sveta

Tina Vrščaj, Bukla 78, 6.6.2012

Najpopolnejši predmet sveta

Tako tesno sem povezana s knjigami, da tudi sama postajam ena izmed njih. Število mojih strani se iz dneva v dan povečuje.

 

Na začetku stoji poglavje Otroštvo, ko sem doma razglašala, da bom zdravnica, odvetnica, učiteljica ali kaj podobno sprejemljivega in cenjenega, in s tem osrečevala starša. Kadar sta me zagledala z zvezkom v roki, v katerega sem neprestano nekaj beležila, ali ko sta ugotovila, da sem ves dan vrgla v prazno z branjem knjig, sta se temu sprva le čudila. Malo ju je seveda tudi skrbelo, da hčerka ne bi skrenila s prave poti v preveč umetniške vode – kajti umetnik je evfemizem za norca ali lenuha. Ko sem v osnovni šoli pisala otroške zgodbe o hrčkih in potepuhih ter pogodbe o domačem življenju in svojih pravicah, ko so se mi za časa gimnazije v kotu začeli kopičiti dnevniški zvezki in ko sem potem izbrala študij primerjalne književnosti, sta starša še vedno samo dobrohotno zmajevala z glavo. A odkar sem se samozaposlila v kulturi, sta se najbrž zavedla, da sta me prav s svojim blagim nasprotovanjem v mojih prepričanjih utrdila. Danes za marsikaterega mojega znanca iz neliterarnih voda ostaja uganka, čemu mi knjiga služi: jo ujčkam, ker nimam otroka, si jo dajem pod glavo namesto blazine, preštevam v njej besede, da laže zaspim, ali morda celo jem papir? Vse to in še marsikaj drugega. Rada se ukvarjam z rečmi brez razločne uporabne vrednosti, ustvarjam kaj samo za oči in srce. Še posebno rada oblikujem jezik. Rada imam drugačne svetove, poleg literarnega tudi sanjskega itn. A tu se poglavje Otroštvo že končuje. Odpiram novo stran: poglavje Prva ljubezen. Tu piše, kako me je pri dvanajstih letih usodno zaznamovalo spoznanje, da sem zaljubljena v literarni lik, v Karo iz vzhodnih del Karla Maya. Ko sem brala o njem, je zasenčil fante tega sveta in tako je ostalo do danes. V junake se še vedno zaljubljam in vanje vdihujem življenje, saj s svojo družbo bogatijo nas, puste, vsakdanje ljudi. Poleg Kare ben Nemsija so tako moji ljubimci, družabnice ali sotrpini postali še drugi junaki iz zakladnice književnosti, živi ali pokojni: Vinetu, Hamlet, K., Veronika Zarnik, Orlando, pisar Bartleby, gospod Palomar, baron na drevesu ... Pa tudi moja lastna proza je povezana z ljubeznijo do literarnih junakov. Moj prvi roman je sicer nastal predvsem iz potrebe po impregniranju kaotične najstniške dobe, za katero sem vedela, da se izteka in bom kmalu izgubila dostop do nje, kot ga izgubijo skoraj vsi odrasli. Za pisanje drugega romana, ki je pravkar izšel, pa je zaslužen lik čudaka, ki sem ga na vsem lepem zagledala v svoji glavi in ga pozneje poimenovala Odradek. Ta namišljena kreatura mi je prirasla k srcu in nisem mogla trpeti, da bi ostala samo namišljenost, morala je dobiti življenje. Sicer pa je zdaj, ko je Odradek zaživel, primerneje, da o sebi govori sam.

Kako pa je s poglavjem Jaz in stvarne knjige? Nekje je zapisano, da stvarno literaturo rada prebiram na plaži, da si oddahnem od leposlovja, ki ga kot kritičarka po tekočem traku použivam skoraj brez predaha in se mi včasih, seveda tisto nižje kakovosti, zdi izpraznjeno. Morje šumi in veter pihlja, ko v senci borovca listam knjigo iz kvantne fizike ali psihoanalize. Šele tedaj ugotovim, da je knjiga res vrelec znanja, izkušenj in modrosti, kar med branjem slabe proze pozabim. Drugače je z dobrimi zgodbami in romani. Ti rahljajo naše spoznavne meje in razvijajo sočutje. Več ko berem, bolj me, denimo, pretrese, kadar vidim, da se komu skrivi las na glavi. Če kdo zguba in potlači obleko, ko sede nanjo, to obleko tišči in do njenega trpljenja ne morem ostati ravnodušna. Sprašujem se, ali so me tako občutljivo naredile knjige. Če se polistam malo nazaj, vse tja do otroštva, ko še nisem toliko brala, najdem zapis o tem, da iz kozarcev rešujem suhe južine, ki čakajo, da brata na njih izvedeta eksperiment. Torej vendarle niso za vse krive le knjige. A za marsikaj so, vsaj pri meni.

Za konec naj ošvrknem še eno zadnjih poglavij mene knjige, O mojem odnosu do e-knjig. Sem počasna bralka in tehnike hitrega preletavanja zavračam. Ne bom si omislila elektronskega bralnika, saj menda na svetu niso zato, da bi na njih v miru, z užitkom, počasi in poglobljeno prebirali posamezne izbrane naslove, temveč gre pri njih bolj za praktičnost, ki mi ni posebno blizu. Če bi bila praktičen človek, se ne bi posvečala književnosti. Umberto Eco je v pogovorih z Jeanom-Claudom Carrièrom dejal, da knjige ne moremo več izboljšati. Strinjam se: knjiga je že popolna, morda celo najpopolnejši predmet tega sveta.


Tina Vrščaj je pisateljica, literarna navdušenka in kritičarka. Leta 2010 je izšel njen romaneskni prvenec Zataknjena v pomladi, leta 2012 pa drugi roman Odradek.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...