»... moja razmišljanja, kako čim bolj učinkovito združiti zgodbo in ilustracije ...«
Ilustrator se potrudi in napiše nekaj besed o sebi in o tem, kako je imela babica čisto prav.
Bil je tih februarski dan. Nad Tržaško cesto so se leno valili oblaki. Z babico sva sedela na kavču. Ne spomnim se, kaj mi je brala. Ko sem pogledal čez platnice knjige, mi vrste na gosto nagnetenih znakcev niso pomenile nič. ”Ah, Gogi,” je rekla, “boš videl, ko boš znal brati, se ti bo odprl čisto nov in čudovit svet!”
Pet let pozneje je bila Pionirska knjižnica na Komenskega ulici veliki tempelj tega čudovitega sveta. Na poti iz šole sem obvezno zavil v očarljivo staro stavbo in se izgubil med knjižnimi policami. Pika Nogavička, pustolovske knjige Julesa Verna, dogodivščine Davieja Crocketta in Buffalo Billa, Vinetou ... Bral sem kot nor. Mama je spoznala, da mora redno preverjati, ali je luč v otroški sobi res ugasnjena, saj sem bil sposoben brati pozno v noč. Potem sem odkril znanstveno fantastiko. In stripe. Mimogrede sem se z branjem stripov naučil še srbohrvaščine in kmalu sem bral tudi knjige, izdane v Zagrebu, Novem Sadu ali Beogradu.
Ker so stripi in znanstvena fantastika tako radikalno izmaličili moje mlade možgane, se med srednjo šolo nisem preveč ukvarjal s klasično literaturo, temveč sem prebral obnove in povzetke, ki so jih napisali drugi. Nekaj klasikov sem potem prebral v vojski, pretiraval pa nisem.
Namenil sem se študirat grafično oblikovanje, zato nisem pričakoval, da se bom kadar koli ukvarjal s knjigami. A v tretjem letniku sem ugotovil, da ne želim preživeti preostanka življenja ob oblikovanju oglasov in dopisnega papirja. Kakšen smisel sploh ima vse skupaj? A ko je učenec pripravljen, pride učitelj. Seminar ilustracije, ki ga je vodil Zdravko Papič, je bil moje prvo srečanje s knjižno ilustracijo. Sicer bežno, a usodno. Naše izdelke sta prišla pogledat glavna urednica Cicibana in Pavle Učakar, likovni urednik Mladinske knjige. Hitro sem dobil prvo naročilo, ilustracijo knjige Terryja Pratchetta Kamionarji. Takoj ko sem se lotil dela na Kamionarjih, mi je postalo jasno, da je ilustriranje knjig za otroke prav to, kar želim početi. To, kar sem. Jaz sem ilustrator. Iluminator. Tako sem tudi za temo diplomske naloge izbral problematiko odnosa besede in slike v knjižnem organizmu. Čeprav sem takrat vse stlačil v tanek zvezčič, so misli in ugotovitve, predstavljene v mojem diplomskem delu, še vedno temelj mojega razmišljanja o tem, kako čim bolj učinkovito združiti zgodbo in ilustracije. Ker vem, da lahko prava ilustracija na pravem mestu doda in poudari in naredi čudoviti svet, o katerem je govorila babi, še bolj čudovit.
Naslednje desetletje sem tako preživel v blaženem iluminiranju. Ni večjega užitka, kot je ves dan, ves teden, ves mesec preživeti zatopljen v delo na slikanici. Sploh če je besedilo dobro, recimo izpod peresa Svetlane Makarovič. Ko knjiga enkrat izide, pa je spet užitek opazovati otroke, kako listajo po njej. Zadovoljstvo mojih malih bralcev mi je pomembno merilo, ko ocenjujem uspešnost svojega dela. Svetlana mi je ob neki priložnosti dejala, naj se ne oziram ne na urednika, ne na avtorja, ne na bralce. Najpomembneje je, da so ilustracije všeč meni. Njen nasvet sem si vzel k srcu, še zlasti zato, ker se je izkazalo, da bodo ilustracije, če so všeč meni, všeč tudi drugim.
Odkar sem oče, imam v hiši lastnega malega kritika, ki daje mojemu delu še dodaten smisel. Tukaj sem zdaj. Čeprav se lotevam tudi raznih komercialnih projektov, še vedno razmišljam o sebi kot o knjižnem ilustratorju, še vedno načrtujem in iščem tisto idealno razmerje med literarnim in vizualnim. Vsi, ki me poznajo, vedo, da že dobro desetletje snujem svojo serijo slikanic, v katerih bom avtor tako ilustracij kot besedila in bom lahko vsa svoja razmišljanja udejanjil na papirju. Ali na zaslonu tablice. Nekaj si bom že izmislil. Kovačeva kobila je zaenkrat še bosa, a prišel bo dan!
Berem pa tudi še vedno. Več in hitreje kot kadar koli. Na telefonu imam trenutno osemintrideset knjig. Čudoviti svet v žepu : )