Največje bogastvo
Oni dan so me v neki družbi prepričevali, naj se že preprosto sprijaznim, da je tiskanim knjigam odklenkalo! Da jih beremo le še fosili in da je vsa prihodnost v elektronskih knjigah. Da so te praktične, ker ne zavzamejo veliko prostora in jih lahko prebiraš kjer koli, so mi strastno dopovedovali mlajši od mene, ki si menda skorajda ne znajo več predstavljati branja v nekdanji, »stari obliki«.
Vem, tehnologija neverjetno napreduje. In prav je tako. In strinjam se tudi, da so knjige v elektronski obliki lahko nadvse priročne. Ampak sama vseeno sodim med tiste, ki prisegajo na dobro staro klasiko. Knjigo moram preprosto držati v rokah. S prsti želim drseti po njenem ovitku, jo listati in čutiti papir. Tiskane knjige imajo svoj mik in čar, preprosto mi dišijo! Od nekdaj.
Za to je najbolj zaslužen moj oče. Takoj ko sem začela brati, me je znal usmeriti k najlepšim knjigam s polic z otroško in pozneje z mladinsko literaturo. In svoje so pri gradnji ljubezni do knjig napravile tudi vse odlične knjižničarke ter tudi osnovnošolska učiteljica slovenščine Nada, ki je znala spodbujati mojo strast do branja.
Vmes, ko sem brala vse mogoče knjige, primerne za mojo starost, sem, kajpada, ves čas segala tudi po očetovih knjigah. Takrat so bili to večinoma povesti in romani s kmečko-socialno tematiko. Marsikaj od napisanega kot otrok nisem povsem razumela, a vseeno sem jih strastno prebirala. Po večkrat, tudi po deset- ali dvajsetkrat sem segla po nekaterih očetovih knjigah, ki so mi bile še posebej pri srcu.
Ko je začel brati še moj brat, sva začela oba nagovarjati očeta, naj končno napiše še kaj za naju. Da bova zgodbe laže razumela in da bodo tako razburljive in napete, kot jih poznava iz knjig drugih avtorjev.
Očetu, ki še danes nosi v sebi radoživega otroka in ga skozi življenje vodi iskrivi, raziskovalni duh, ni bilo treba reči dvakrat! Pobrskal je po svojih spominih iz otroštva, vse skupaj začinil z domišljijo ter nekaterimi zgodovinskimi dogodki in nastal je odličen mladinski roman Pozabljeni zaklad. Pred dobrimi desetimi leti so po njegovi knjižni predlogi posneli tudi uspešen mladinski film. Prvotna različica romana, ki je pozneje doživel ponatis, je menda tako debela samo zaradi naju z bratom. Da bi imela kaj brati! Najdragocenejši del knjige pa se skriva v njenem posvetilu, kjer piše: Mojima dragima otrokoma Vesni in Iztoku namesto prgišča zlatnikov ...
Mislim, da se z bratom šele zdaj, v najini odrasli dobi, resnično zavedava, kakšen neizmerni zaklad sva prejela. Tudi zato imava še danes do knjig, ne le očetovih, ampak tudi drugih, prav poseben odnos.
Gre za ljubezen, ki ti je ne more vzeti nihče. Gre za strast, ki te spremlja v različnih obdobjih življenja, na različnih koncih sveta, v različnih čustvenih valovanjih. Gre za spoštovanje do vseh, ki jih predano in navdušeno ustvarjajo še danes. Tudi v časih, ko vsi govorijo, da bo knjigam odklenkalo.
Pa vem, da jim ne bo! Zato, ker so na srečo med nami ustvarjalci, kot je moj oče in vse njegove sorodne duše, ki pišejo s srcem. Ker preprosto morajo udejaniti vse, kar vre v njihovih dušah.
In tu smo še mi, zvesti bralci, ki prisegamo na (tiskane) knjige vseh vrst in si življenja brez njih preprosto ne znamo predstavljati. Tako kot si sama, denimo, ne znam predstavljati meseca, ko ne bi vsaj enkrat, raje pa večkrat, obiskala lokalni knjižnici. Knjižničarki Zdenka iz trzinske in Barbara iz mengeške knjižnice – obe enoti sodita pod odlično Knjižnico Domžale – sta tako strastni bralki in veliki poznavalki najrazličnejše literature, da je postanek pri njiju pravi balzam za dušo. Domov vedno odidem z najmanj petimi različnimi knjigami, ki jih »moram nujno prebrati«, s sabo pa odnesem še vsaj deset knjig za druge družinske člane. Tudi mož in otroka sodijo namreč med strastne bralce ...
Je po vsem povedanem torej kaj čudnega, če rečem, da so knjige zame preprosto najžlahtnejši zaklad?! Takšen, ki presega vse skrinje z zlatniki. Takšen, ki ti prinaša neizmerno radost, izpolnitev, osebno rast in veselje. Vam povem, TO je zame največje bogastvo!
Vesna Sivec Poljanšek, zaprisežena literarna komparativistka, tudi profesorica nemščine, čeprav že leta ne poučuje več, občasna prevajalka, novinarka in recenzentka, predvsem pa, vedno in povsod, strastna bralka.