»Končno imam priložnost razmerje med leposlovjem in stvarno literaturo uravnotežiti po svoje.«
Od nekdaj rada in veliko berem. Če ste ob tem pomislili na kupe debelih romanov, je ta predstava sicer pravilna, vendar pomanjkljiva. Ti romani in (v precej manjših količinah) druge leposlovne stvaritve so se namreč vedno družili z neleposlovnimi knjigami, pa tudi z besedili v drugih oblikah, ne samo knjižnih. Z leti sem celo ugotovila, da so romani polnili tisti sivi cekar, s katerim sem jih v osnovni šoli prinašala iz zagorske knjižnice (in jih čez nekaj dni prebrane odnašala nazaj), stvarna literatura pa je že takrat počasi začela polniti moje omare (in tam ostala do danes).
Nekateri naslovi te, tako imenovane stvarne literature (nekateri jo poimenujejo tudi poučna literatura) me spremljajo že iz otroštva. S knjižne police mojih staršev so mi v spominu ostale Guinnessova knjiga rekordov, Atlas sveta in Verbinčev Slovar tujk, ki so skupaj z drugimi knjigami na polici vsa leta prebivale v natančno določeni stalni postavitvi, ki se je še zdaj živo spominjam.
Police in predali v otroški sobi tovrstnega zaporedja in stalnosti seveda nikoli niso poznali. Enkrat je bila v ospredju Mojca Pokrajculja, drugič Hišica iz kock, v osnovni šoli pa so se med slikanice začele mešati prej omenjene »stvarne« prijateljice. Prva med njimi, ki sem si jo v tretjem razredu kot navdušena obiskovalka krožka ročnih del tako zelo želela, da se me je na koncu usmilil Dedek Mraz, je bila Makrame kot umetnost in konjiček za prosti čas (izšla pri Mladinski knjigi leta 1984). Skupaj s črno-belo knjigo o pletenju Ena leva, ena desna (izšla pri Centralnem zavodu za napredek gospodinjstva leta 1969) imata še danes častno mesto med mojimi knjigami in nikoli ne romata na daljše počitnice v klet ali na podstrešje, ampak (zaradi nostalgije) vedno ostajata pri roki.
V času študija slovenistike in rusistike so se v moje domače omare enakovredno priseljevale jezikoslovne strokovne knjige in romani, ki so zame še vedno leposlovje v najlepši obliki. Poleg knjig pa sem vedno rada brala najrazličnejše revije in časopise, pa tudi obvestila v čakalnicah zdravstvenega doma, vozne rede vlakov z vsemi številčnimi opombami vred, podrobne programe izletov in turističnih potovanj, ilustrirane razlage poskusov iz Hiše eksperimentov na ljubljanskih trolah, skratka vse, kar se je kje dalo prebrati. Prijatelji so to opažali in občasno tudi komentirali, v smislu: »A moraš ti res vse prebrati?« Ob tem mi je postalo jasno, da vsi ljudje niso nagnjeni k branju. Nekateri celo sploh ne berejo.
Eden od razlogov za visok delež otrok »nebralcev« (ki postanejo odrasli »nebralci«), je tudi dejstvo, da sistem obveznega in priporočenega branja v vrtcu in šolah otroke še vedno usmerja v branje predvsem leposlovja, v veliko manjši meri pa se na priporočilnih ali zapovedanih seznamih pojavljajo naslovi stvarne literature. Če želimo, da bi otroci radi brali, jim je treba v branje ponuditi tisto, kar radi berejo, drugače jim bomo branje za vedno priskutili.
Pogosto mišljenje je, da družboslovci raje in več berejo kot naravoslovci, toda to je verjetno samo stereotip, ki je spet povezan s tem, da pod pojmom »branje« razumemo samo branje leposlovja. Nek inženir morda kot otrok ni užival v recitiranju otroških pesmi ali vživljanju v katerega od likov iz Desetega brata, ampak to še ne pomeni, da ni rad bral (čeprav je imela njegova učiteljica tako mnenje o njem). Če je doma požiral poljudnoznanstvene knjige, ona verjetno za to sploh ni vedela, ker mu ni nikoli dala možnosti, da bi za bralno značko povedal obnovo svoje najljubše ilustrirane enciklopedije strojev in naprav.
Še danes sistem priporočenega in obveznega branja v vrtcu in šoli po krivici zanemarja poljudnoznanstvene otroške knjige. Po mnenju dr. Livije Knaflič, strokovnjakinje za družinsko pismenost, bi morala biti na vseh priporočilnih seznamih leposlovje in stvarna literatura zastopana enakovredno, torej vsak pol, saj z obema dosežemo iste cilje. Večina seznamov v naših šolah pa vsebuje devetdeset odstotkov leposlovja. Skrajni čas je, da se to spremeni in na sezname vstopijo kakovostne knjige o dinozavrih, vlakih, vremenskih pojavih …
Po naključju sem dve leti po diplomi dobila službo urednice v Tehniški založbi Slovenije, ki takrat v programu ni imela leposlovja. V tistem obdobju sem popoldne in zvečer brala še jezikoslovne strokovne komade za svoje podiplomske izpite in pisala magistrsko nalogo, ponoči pa lektorirala. Takrat sem, skratka, brala, brala in brala. Ampak skoraj nič leposlovja. In (spet) po naključju sem se po končanem magisteriju znašla v Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer sem se srečevala z znanstvenimi monografijami, zborniki in učbeniki številnih oddelkov te fakultete. In spet nismo izdajali leposlovja. Ko sem se v Tehniško založbo Slovenije vrnila kot direktorica programov, sem se zavzemala za to, da založba kot glavnino svojega programa ohrani poljudno-znanstveno literaturo, po kateri je že desetletja prepoznavna, saj je to med drugim tudi njena konkurenčna prednost pred drugimi slovenskimi založbami.
Zdaj imam končno priložnost razmerje med leposlovjem in stvarno literaturo uravnotežiti po svoje, v svoji lastni založbi. Velik poudarek je na otroških knjigah in upam, da mi bo v nekaj letih uspelo doseči razmerje pol/pol. Zato, da bi vsi otroci radi brali, vsak po svoje.
Nataša Detič je avgusta 2013 ustanovila založbo Ocean. Pred tem je enajst let delala v založništvu, od tega pet let kot urednica učbenikov v Tehniški založbi Slovenije, tri leta kot vodja Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in tri leta kot direktorica programov Tehniške založbe Slovenije. Od leta 1998 tudi redno lektorira, tako leposlovna kot neleposlovna besedila.