Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Knjiga in moje življenje

»Ko se zaveš, da z nekom zaradi istih prebranih knjig živiš v isti republiki duha!«

Vlasta Vačič, Vlasta Vičič, Bukla 103, 10.9.2014

»Ko se zaveš, da z nekom zaradi istih prebranih knjig živiš v isti republiki duha!«

O čem govorimo, ko govorimo o knjigah, če parafraziram preljubega mi Carverja. V tem hipu govorim zelo pragmatično: (osebno) kam v stanovanju namestiti še kako knjižno omaro ter (službeno) kam in kdaj preseliti obsežno knjižnico JAK iz starih prostorov na Viču vsaj v bližino novega sedeža agencije na Metelkovi, konkretno v vratarnici ali kapiji po staroselsko, kjer domujemo že skoraj mesec dni. Ker je laže težiti soprogu kot pa direktorju, ministru in sploh pristojnim službam, sem začela doma.

Skratka, nujno rabim dodatne knjižne police, saj brez teh mi živeti ni. Soprogov komentar: »Že tako se počutim, kot da živim v knjižnici. A ne bi prej podarila knjig, ki jih ne bomo več brali?« In sva si šla ogledovat nabasane in nepregledne police, kajti knjige so seveda zložene v dveh vrstah. Izkazalo se je, da nikakor ne bomo podarjali knjig iz zbirk 100 romanov, Moderni klasiki, Žepna knjiga Zenit in Školjka (da ne bi mislili, da so žepnice na naših tleh založniški izum zadnjega desetletja, saj so jih slovenske založbe izdajale že od šestdesetih let prejšnjega stoletja dalje). Ah ja, Sto romanov, v mehki in trdi vezavi, posebej nostalgični spomini na gimnazijske (moj tedanji izbranec je oboževal Prousta) in nato študijske čase – kot se spomnim pogovorov novopečenih brucev na oddelku za primerjalno književnost v davnih osemdesetih letih, se je večina vpisala na ta študij zaradi navdušenja nad (predvsem Pirjevčevimi) študijami k tej zbirki. Pirjevec je bil takrat že več let pokojni, študij smo malo prej ali malo pozneje končali, predvsem pa stkali prijateljstva, ki trajajo že desetletja. Je v primeru mojega prijateljstva z Alešem D., ki traja iz tistih sijajnih študentskih let, temu tako tudi zato, ker sva se po odgovorih na njegovo vprašanje, naštej svojih top 10 knjig, zavedla, da živiva v isti republiki duha? Od tistih top 10 mi je ostala v spominu samo ena, Marquezovih Sto let samote, naseljena z osebami, ki živijo »v ljubezni in v samoti in v samoti ljubezni« (tako nekako).

Pa sva s soprogom gledala dalje po knjižnih policah: prijazno zelene Studie Humanitatis, nepogrešljive, enako knjige *cf in Krtine, pa Misel in čas tedaj še samostojne Cankarjeve založbe, romani ugasle Pomurske založbe, Državne založbe Slovenije pred spremembo v Drzne znanilce sprememb (če že koga zanima, v času 10-dnevne vojne sem brala ravno pri DZS izdani roman Pena dni/Popljuval bom vaše grobove Borisa Viana in Christine Stephena Kinga). Tudi Nolitove bledo rumene knjige od Walterja Benjamina do lingvističnih študij ostanejo, v spomin na eno najuglednejših založb bivše države (mimogrede, leta 2005 jo je kupil veterinarski zavod Zemun in jo nato prodal tekstilni firmi, ki verjetno še danes na elitnih lokacijah nekdanjih Nolitovih knjigarn v Beogradu prodaja kitajsko robo). Sploh pa se ne morem odpovedati knjigam (krepko čez 150 jih je, vseh žal ne hranim doma), pod katere sem podpisana kot urednica in so izhajale pri Znanstvenem in publicističnem središču in njegovi naslednici založbi Sophia, ki še danes pogumno izdaja program družboslovnih in humanističnih knjig (kot je pred leti v kolumni ugotavljal Samo Rugelj, slovensko humanistiko še vedno »furajo« ženske).

»Kaj pa tistale zbirka Oddih?« je nazadnje upajoče namignil soprog. »Tisto so lahki romančki, tega z Matjažem že ne bova brala, ti si pa tudi že prebrala.« Nemogoče, kaj res ni videl med temi sijajne Dekline zgodbe Margaret Atwood, Dumasove Dame s kamelijami in pa čisto sveže Elizabeth Gilbert Pečat stvarjenja (slednjo sem vzela v roke samo zato, ker mi jo je priporočil človek nezmotljivega književnega okusa Andrej I., saj če bi bilo po moje, je spričo uspešnice Jej, moli, ljubi in za nameček še zanič filma po njej ne bi niti pogledala – s tega mesta pa imam celo privilegij, da jo priporočim zaradi izjemne tematike, zgodbe in seveda prevajalke – več kot vrhunske Vesne Velkovrh Bukilica itd.

Absolutno se v naši knjižnici ne bomo odpovedali knjigam iz zbirk Pisani življenjski svet in Zlata ptica, ki so se iz najinega otroštva naselile na sinovih knjižnih policah, kjer jim delajo družbo vsi Kapitani Gatniki, Zgodbe iz Narnije, Pullmanova Njegova temna tvar, pa vsi Moersi in Jadrani Krti, Gospodar prstanov vse do novejših pridobitev najstnika na pragu polnoletnosti (My Cross to Bear, biografija Grega Allmana, Hitler in vrsta knjig na temo soške fronte in svetovnih vojn). Ob temle pisanju se spomnim na anketo, ki so jo pred leti izvedli na FDV mlajši raziskovalci socio-kulturnih dejavnikov razvoja Slovenije, danes vsi uveljavljeni strokovnjaki in profesorji, in je med drugim povpraševala po številu knjig, ki jih imajo v domači knjižnici študenti višjih letnikov FDV. Številke so bile osupljivo nizke, ducat ali dva, spomnim se svojega takratnega ogorčenega komentarja: Pa saj ima moj triletnik doma več knjig! Le kakšni bi bili rezultati ankete danes?

Po dolgotrajnem pregledovanju knjižnih polic sva s soprogom zaradi ljubega miru le nabrala nekaj knjig, predvsem starejše izdaje romanov iz Sveta knjige, ki sem jih sama kupovala in brala kot najstnica (pa tu raje ne bi o kakem konkretnem naslovu), in jih odnesla na stojnico društva Sonček, kjer vsako soboto dopoldan v bližini knjižnice Šiška prijazni g. Silvo s pomočniki ob raznoraznih rabljenih stvareh za simbolično ceno prodaja tudi množico knjig. In sva knjige lepo podarila, ampak glej si ga zlomka, kaj vse se najde na Sončkovi stojnici: domov sva odšla z naročjem knjig, prav neumno ponosna, da sem izpod kupov knjig izbrskala Mauriacovo Terezino krivdo (Založba Obzorja, 1970), ki sem si jo zaželela imeti vse od lanskega ogleda istoimenskega filma Clauda Millerja.

In seveda ne gre končati brez nasvetov, kaj velja prebrati, kajti noben pošten bukvožer, knjigoljubec ali kakor koli poimenujemo to vrsto ljudi, si ne more kaj, da ne bi družini, prijateljem, sodelavcem, znancem in sosedom stalno težil s priporočilnimi seznami. Pa dajmo za pokušino: sijajna romana L. S. Christensena Beatli in Molesinija Niso vsi pankrti z Dunaja, in da ne bo kdo rekel, kako zanemarjam slovenske avtorje, Skubicev novi roman Samo pridi domov, moj nesporni favorit za naslednjega kresnika, zbirka kratkih zgodb Gabrijele Babnik Nočne pokrajine (ki bi zlahka bila favoritinja za Fabulo, če bi to še podeljevali), (ponatisnjena) kultna knjiga Suzane Tratnik Ime mi je Damjan, pa še izvrstni najstniški roman Vladimirja. P. Štefaneca Sem punk čarovnica, debela lezbijka in ne maram vampov. Toliko za zdaj, saj je zmanjkalo prostora, boste pa še več napotitev na dobre knjige zagotovo našli v tej in prihodnjih Buklah.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...