»Tokrat prvič javno priznavam: zelo rad kupujem knjige.«
Domov pridem sklonjenega pogleda. Upam, da že spijo. Skušam se čim bolj potiho sezuti, obesim plašč in stopim proti dnevni sobi. Takrat zaslišim jok in zagledam Urško, doječo mater mojih otrok, ki seveda opazi, kaj držim v rokah. Otrpnem, a v očeh mi piše: »Da, spet se je zgodilo.«
Včasih je do tega prihajalo redkeje. Na začetku še v družbi staršev, ob kakšni posebni priložnosti. Sploh so to v naši družini vedno vsi na tihem odobravali. Kdaj se je zgodilo tudi v srednji šoli, seveda, le redki so tisti, ki se jim prav nikoli ne. Ko pa sem stopil v polnoletnost, je stvar začenjala dobivati resnejše dimenzije. Potem so prišla študentska leta, kjer to skorajda spada zraven. Od takrat naprej se navade, ki se je vame zalezla do te mere, da jo komajda ločim od svoje osebnosti, nisem znebil. Tokrat prvič javno priznavam: zelo rad kupujem knjige.
Kupovanje knjig o slikarstvu je kar stalnica. Zadnje čase prinašam domov in z velikimi očmi ter nemirnimi prsti odvijam polivinil s knjig o ilustraciji: teorija, pregledi ilustratorjev, najboljši izbor itd. Kljub temu da to početje ni neopazna postavka v mojem prekernem proračunu, je zaenkrat še ne mislim opustiti. Poleg zelo velikega osebnega veselja mi namreč nudi tudi poglabljanje znanja s poklicnega področja. Poglabljanje znanja pa je, kot se rado reče v današnji vseobsegajoči ekonomski govorici, tudi nuja za mojo »konkurenčnost na tržišču«.
Ampak … knjiga ni ena, knjig je več!
Torej, ena knjiga je ravnokar omenjena knjiga: objekt potrošnje. Druga knjiga je mogoče tista, ki me sooča z vprašanji lastne resničnosti. No, morda bi moral drugače formulirati. Če imaš starše literate, se namreč zna zgoditi, da se kdaj predstaviš in prejmeš osupel odgovor: »Arjan? Res? To ni izmišljeno? Hočeš reči, da imaš tudi zares sestro Sanjo … in strašnega bratranca Davorja?!«
Tretja knjiga mi je še posebno ljuba. Je tista knjiga, s katero sedim ob postelji svoje štiriletne hčerke Ele (in bom kmalu tudi ob postelji enajstmesečnega sina Tarasa). Potem ko zaprem debele platnice, mi včasih reče: »Veš, očka, če hočeš, mi lahko prebereš še eno kratko pravljico … ali pa dolgo.«
V četrti knjigi sodelujem kot avtor. Kar se tiče ilustracij, je bilo mojih v knjižni izdaji doslej nekaj več kot dvajset. Zadnja, če jo na tem mestu lahkotno in na videz mimogrede navržem, je MODRO NE BO, ki sva jo sestavila skupaj s Tomažem Šalamunom. Posebna je v tem, da sem jaz najprej naredil podobe, nato se je na njih odzval Šalamun in napisal pesmi. Za knjigo sva dobila priznanje Nove poti, ki so jo letos prvič podelili ob nagradi Kristine Brenkove.
Peta je knjiga, v kateri sodelujem kot pisec kratkih zgodb. S slednjimi sem se začel resneje ukvarjati pred ne tako zelo davnim, nekaj sem jih že objavil v reviji Literatura. Ravnokar so me tudi obvestili, da sem na ravni idiota! Hočem reči, iz uredništva sem dobil sporočilo, da bo moja kratka kratka zgodba objavljena v naslednji številki revije Idiot. Torej, zgodbe resda še niso v knjigi, a se počasi nabirajo. (Celo predpogodbo z založbo sem že podpisal … a ne preveč okoli govoriti, ne vem niti, če sem že povedal očetu.)
Šesto knjigo, večinoma leposlovje, prebiram zvečer, ampak glede na to, da se to dogaja v postelji, torej v prostoru osebne intime, se mi o tej knjigi ne zdi najbolj spodobno pisati.
Sedma knjiga … sedma … sedma? Gotovo sem s kakšno podložil mizo, drugo uporabil za ravnanje zmečkanega papirja, nekaj sem jih uporabil za slikarsko podlago …
Aja, točno, še osma je! Na to sem še posebej ponosen. To je tista, ki je ne prebereš do konca. Potreboval sem kakih devetintrideset let, da sem se znebil navade čisto vsako knjigo prebrati od prve do zadnje strani, četudi me sploh ni pritegnila. Običajno je šlo tako, da sem knjigo bral kakih trideset do petdeset strani in sem si rekel: »Ni mi všeč, a mogoče me zdaj zdaj posrka vase.« Potem sem bral še, recimo, petdeset do osemdeset strani in sem se znašel na stotrideseti strani. Čeprav mi še vedno ni bila všeč, se mi je zdelo škoda, da je po vsem tem ne bi prebral do konca … pa čeprav je štela še nadaljnjih štiristo sedemdeset strani. In potem je Vojna in mir trajala skoraj toliko kot dogajalni čas romana.
Skratka, knjiga ni ena, knjig je več in zdaj, ko sem se lotil tegale pisanja, opažam, da niti nimajo tako majhne vloge v mojem življenju, kot bi si, kot zaprisežen slikar, vizualec in sploh ne goreč nasprotnik filma in televizije, upal trditi na začetku.
Namesto zaključka pa … svojčas je veljalo prepričanje, da je knjiga vendarle samo ena. Vsaj tista prava. Knjiga z veliko začetnico, torej Knjiga! Tudi to rad prebiram vsake toliko. Kot je že marsikdo povedal, v njej se najde veliko modrosti. Zadnjič sem, na primer, naletel na odlomek (2 Kralji 2,19– 25), ko starec Elizej hodi po vzpetini. Ob poti stoji dvainštirideset dečkov in ga zafrkava zaradi pleše. Gologlavi pohodnik jih jadrno prekolne v Gospodovem imenu, zato iz gozda prideta medvedki in raztrgata vse otroke na kosce. Torej, iz prebranega sem potegnil koristen življenjski nasvet: če nočeš, da te raztrgajo zveri, raje posmehljivo ne omenjaj specifičnosti lasišč starejših ljudi, ki hodijo navkreber.