Problemska literatura problematičnih avtorjev ...
… ali povej, kaj pišeš, pa ti povem, kdo si!
V bistvu ne vem, ali naziv rubrike zame v resnici pomeni kakšno posebno konceptualno, uniresponzivno zavezo. Tudi moj otrok je moje življenje. In film. Rekreacija. Čokolada. Pohorje. Do vsega naštetega v teoriji gojim nadstrast. V praksi se od katerega od naštetih stebrov (razumljivo je moja hči pri tem izvzeta) občasno razvežem, odvisno od letnih časov. No ja, vsekakor s knjigo ostajam v dobrem in zlu, ker so zame knjige in vse, kar je povezano z njimi, poleg načina življenja tudi način preživetja. V redkih trenutkih malodušja (beri: slovenske kritiškokulturne prakse) si želim, da bi bilo drugače. Preostanek časa, napumpanega s sistemskim balastom, pa v razsajanju po vzgojno-izobraževalnih institucijah prisegam na branje življenja in besedo, ki je bila prva svetloba. Četudi sebe včasih ujamem na laži. Recimo v trenutkih, ko po mojem mrgoli dokazov, da je bila prva svetloba čokolada. V bistvu je mogoče oboje združevati. Dokaz je moja tipkovnica. Medtem ko z zobotrebcem bezam lepljive drobtine iz režic med tipkami, se mi včasih porodi celo kaj intelektualno uporabnega. In iz romantičnih pasusov (o, ja, so!) v mojih knjigah je mogoče z lahkoto prepoznati, kdaj sem padla v tegelček nutele z žlico. To ni nikakršno razkrinkanje, temveč prostovoljno priznanje!
Seve, da s svetlobo pride tudi tema! Tedaj niham med obupom nad čedalje tanjšo linijo, ki ločuje umetnost od malomeščanske lažne morale in pritlehnosti, ter naveličanostjo nad lastnim neprepričljivim nakladanjem o \'živeti-v-besedah-za-besede-in-od-besed\' filozofijo. Ker mi grejo včasih knjige na jetra. Vsa ta dolgočasna krama (vključno z mojo, seve!) z avtorskimi recepti za premagovanje stisk, za katere človek pri zdravi pameti še ni slišal. Ali blodenj, po katerih bralec potrebuje oddih ob filmu ali dveh.
Kar sem pred leti napraskovala iz migracije vase, je v mikroliterarnokritiškem svetu mladinskega leposlovja največkrat obveljalo za trivialno provokacijo. Danes za besedila v taistem kontrarnem, angažiranem duhu že slišim dobronamerne pripombe, naj se otresem estetiziranega in ponotranjenega. Jebelacesta, nikoli prav! Če me že vprašate, bi se vseeno raje preživljala z branjem. Raje berem slabo literaturo kakor poslušam slabe nasvete. No, v teh petnajstih letih, odkar je knjiga moj garmin, se je seveda precej tega spremenilo (v bistvu vse): kriteriji, stroka, literatura, bralci, založniki. Predvsem bralci. Težko bi živela knjigo in knjiga mene brez bralcev, s katerimi tvorimo enakostraničen trikotnik. Nova konceptualizacija: kako odtujene in načrtno demotivirane mlade znova deprogramirati in aktivirati k branju (neprimerne) literature? Kako jih motivirati k čemur koli? Pred leti smo jih skrbno ščitili pred grozotami življenja, ki jih čakajo zunaj šoping centrov. Še preden so utegnili povohati platnice grdih, pohujšljivih knjig, ki razkrivajo blišč in bedo Sistema, smo jim v roke porinili raznorazne produkte z ritalin efektom. Danes so posledice potrošniške družbe zelo vidne: izrazita povnanjenost, odsotnost odgovornosti, brezjajčnost, pomanjkljiva seznanjenost z družbenimi manipulacijami, anemija, pišmevuhovska drža.
K sreči večino odraslih tu in tam še krasi intelekt. Zavest, da na dno ne gremo sami. Da nam v brezno moralnega in družbenopolitičnega razkroja žal sledijo naši otroci. In vsaj v literaturi so reči obrnjene na glavo, kajti na lepem neprimerno postaja primerno. Nekoč problematično je danes problematizirano. V prevratniški literaturi za mladostnike so nekoč pohujšljivi elementi na lepem čislana, priročna materija za reševanje moralnih dilem. Za debate o družbenomoralni krizi. Naposled doživlja problemska, tabujska, crossover literatura (ali kar je še teh nazivov) svojo umestitev (ne renesanso!), ne da bi se okrog nje kopičila odklonilna, puhla, zgrožena mnenja kvazidušebrižnikov. Mejna literatura, ki precizno in koncizno riše filigranskost medosebnih odnosov, vključujočih ljubezen, sovraštvo, spolnost, duhovnost, bolečino, osamljenost, radost in spoznanja. Da o odgovornosti, razumevanju, strpnosti in spoštovanju do sebe in drugih sploh ne govorimo.
V redu je, dokler so knjige naše življenje in ne rešilni pas.
Pisateljica Janja Vidmar je znana predvsem po mladinskih delih (Princeska z napako, Debeluška, Nimaš pojma, Brez itn.). Je prejemnica številnih literarnih nagrad, med drugim večernice (1999) in desetnice (2006), njene knjige pa se uvrščajo tudi med temeljna dela v šolskem tekmovanju za Cankarjevo priznanje.