Ob Prešernovem Sonetnem vencu v angleških prevodih
Slovenski kulturni praznik, ki ga v teh dneh praznujemo, je tudi praznik prevajalcev, medkulturnih posrednikov. Letos ga v Društvu slovenskih književnih prevajalcev obeležujemo s prispevkom o prevajanju pesnika, po katerem se praznik imenuje.
Pomen Franceta Prešerna za slovenski jezik in književnost tujim bralcem težko ustrezno predstavimo, saj v njem vidijo samo še enega evropskega romantičnega pesnika in ne morejo upoštevati, kolikšen miselni, duhovni in jezikovni preskok je povzročil v slovenski književnosti. Kljub nehvaležnosti te naloge pa se tako slovenski kot angleški govorci, po navadi jezikoslovci in/ali strokovnjaki za književnost, večkrat spoprimejo s prevajanjem njegovih del v angleščino. Njegove mojstrovine Sonetni venec so se lotili najmanj dva posamezna prevajalca in en prevajalski tandem: Vivian de Sola Pinto (1954), Tom Priestly in Henry Cooper (1999) in jaz sama (2008). Za ilustracijo navajam magistrale v vseh treh angleških prevodih:
Poet tvoj nov Slovencem venec vije,
Ran mojih bo spomin in tvoje hvale,
Iz srca svoje so kalí pognale
Mokrócveteče rož\'ce poezije.
Iz krajev niso, ki v njih sonce sije;
Cel čas so blagih sapic pogreš\'vale,
Obdajale so utrjene jih skale,
Vihárjev jeznih mrzle domačije.
Izdíhljaji, solzé so jih redíle,
Jim moč so dale rasti neveselo,
Ur tèmnih so zatírale jih sile.
Lej, torej je bledó njih cvetje velo!
Jim iz oči ti pošlji žarke mile
In gnale bodo nov cvet bolj veselo.
A Wreath of Sonnets:
The Master Theme
(prev. V. de Sola Pinto, 1954)
A Slovene wreath your poet has entwined;
A record of my pain and of your praise,
Since from my heart\'s deep roots have sprung these lays,
These tear-stained flowers of a poet\'s mind.
They come from where no man can sunshine find,
Unblest by soothing winds of warmer days;
Above them savage peaks the mountains raise,
Where tempests roar and nature is unkind.
They were all fed on many a plaint and tear;
Frail growth these blossoms had, so sad and few,
As over them malignant storm clouds flew.
Behold how weak and faded they appear!
Send but your rays their glory to renew –
Fresh flowers will spread fragrance far and near.
A Wreath of Sonnets:
The Master Theme
(prev. T. Priestly in H. Cooper, 1999)
For Slovenes I a poet\'s wreath devise,
Of both my pain, your praise a monument;
Right from my heart these buds incipient,
Poetic flow\'rs bedewed with tears arise.
Regions they come from with no sunny skies,
In want always of breezes provident,
Midst circling mountain-cliffs malevolent,
Inclement home where icy storms chastise.
Commingled sighs and tears these blooms sustained,
Joyless the strength with which they were endowed,
Unlit the hours whose force their pow\'r restrained.
Lo, faded now these flow\'rs, their stature bowed;
I beg: your eyes\' soft rays be on them trained,
And they will blossom then with pleasure proud.
A Wreath of Sonnets:
The Master Theme
(prev. N. Grošelj, 2008)
Presenting a new wreath to the Slovenes,
Reminder of my wounds and of your praise,
In my heart\'s depths their tender heads did raise
Moist-blooming tiny buds of poesies.
In their native land no sunlight gleams;
Caressing breezes never soothed their days,
Oppressive boulders walled them in a maze –
Vast, chilly homes to raging stormy scenes.
A rain of sighs and tears bedewed their way,
Joyless they grew in unrelenting gloom,
Upon their heads the hours of darkness lay.
Look, thus it fades away, their pallid bloom.
Just send them from your eye a kindly ray,
And they shall bear more joyous blossom soon.
S katerimi težavami se torej sooči prevajalec, ko poskusi prenesti Sonetni venec v zibel drugega – bodisi maternega bodisi tujega – jezika? Tudi ko se otrese hromečega občutka, da je njegov podvig naravnost bogokletna predrznost, ga čakajo povsem objektivni izzivi. Prvi med njimi je Prešernov jezik s svojo muzikaličnostjo, metaforičnostjo in premišljeno arhitektoniko. Zanj je značilna zgoščena skladnja brez sleherne odvečnosti, mašil ali popuščanja napetosti – še več, skladnja, ki po zapletenih strukturah in besednem redu včasih spominja na latinsko. Pomislimo na zadnjo sestino iz 5. soneta v Vencu: »Kjer porošêno od ljubezni čiste, / kalí, kar žlahtnega je, žene zale, / ko, ki budí dih pomladanske liste, / od tamkaj niso pesmi tvoje hvale …« Naključni bralec si s to povedjo najbrž ne bo belil glave, saj njeno sporočilo že zaradi pomena samih besed približno razume; prevajalec pa mora, nasprotno, natančno doumeti celotno zgradbo, torej razvezati ta kompleksni vozel v »kjer vse, kar je žlahtnega, žene zale kali – kot dih, ki budi pomladanske liste«.
Poleg jezika je izziv pesniška oblika s strogo reglementirano rimo in metriko. Venec sestavlja 14 italijanskih sonetov, sestavljenih iz jambskih enajstercev z žensko rimo ABBA ABBA CDC DCD, okrona pa jih magistrale z akrostihom PRIMICOVI JULJI. Zanimivo je, da so pri prevajanju sonetne oblike vsi prevajalci posegli po isti rešitvi: namesto izvirnih ženskih rim so uporabili moške in s tem oklestili jambski enajsterec na deseterec. Tako so približali svoje prevode angleški, shakespearjanski različici soneta. Njihovo prevajalsko odločitev bi lahko opisali kot poskus ohranjanja slogovno-estetske kategorije, kar dosežemo tako, da v prevodu izberemo drugo strukturo z enako ali podobno statusno vrednostjo. Po drugi strani pa so vendarle ohranili zgradbo italijanskega soneta (dve kvartini in dve tercini); za pristni shakespearjanski sonet bi namreč morali predelati shemo rim v ABAB CDCD EFEF GG in ustrezno prerazporediti misli, tako da bi v sklepnem dvostišju ubesedili nekakšno poanto – skratka, pesmi bi morali predelati malone do nerazpoznavnosti.
Poseben oblikovni oreh je seveda akrostih, toda ker je brez dvoma eden ključnih elementov Venca, ga ne bi smeli zaobiti. Najstarejši prevod ga sicer ne poustvari, druga dva pa se z njim spopadeta. Akrostih ni kočljiv samo zaradi natanko predpisane dolžine (14 črk), ampak tudi zato, ker besedna zveza, za katero se končno odloči prevajalec (taka ali drugačna različica Julijinega imena), ne vsebuje nujno črk, uporabnih za začetne črke magistralnega soneta v angleščini. Povedano konkretneje, če se prevajalec odloči za, denimo, akrostih TO JULIET PRIMIC, bo pri delu najverjetneje ugotovil, da vsebine prvih verzov pri najboljši volji ne more navezati na angleško besedo z začetnim J. In potem mu ne bo preostalo drugega, kakor da poišče novo rešitev.
Zanimiva je tudi problematika rim. Prvič: kaj je bolje uporabiti, polne rime, kakršne ima izvirnik, ali ohlapnejše asonance? Odgovor ni tako samoumeven, kot bi pomislili v prvem trenutku. Kot je že večkrat opozoril letošnji Prešernov nagrajenec Boris A. Novak, namreč utegne asonanca delovati celo bolj sveže, ker ima angleščina za seboj dolgo pesniško tradicijo, tako da so njene rime že malce »obrabljene« ali preveč predvidljive. In drugič: ne glede na to, kak šen zvočni stik prevajalec izbere, ga čaka naloga, da najpogostejšo rimo ali asonanco uporabi kar dvaintridesetkrat. Rima iz prvega verza magistrala, -ije, namreč stoji še na 31 mestih. Tako se najde štirikrat v magistralu (vije, poezije, sije, domačije) in kar osemindvajsetkrat v posameznih sonetih:
Prvi sonet: štirikrat (ABBA ABBA): vije, harmonije, zlije, poezije
Tretji sonet: trikrat (CDC DCD): vlije, počije, poezije
Četrti sonet: sedemkrat = štirikrat (ABBA ABBA) trikrat (CDC DCD): poezije, elegije, domačije, vije, odkrije, lije, sije
Peti sonet: štirikrat (ABBA ABBA): sije, pije, zlije, harmonije
Sedmi sonet: trikrat (CDC DCD): razprtije, poezije, domačije
Osmi sonet: štirikrat (ABBA ABBA): domačije, brije, razprtije, Turčíje
Štirinajsti sonet: trikrat (CDC DCD): poezije, obsije, vije.
A tudi če prevajalec premaga vse te ovire, še vedno ostane problem recepcije, ki smo ga nakazali v uvodnem odstavku. Prešeren je bil namreč v slovenskem prostoru unikum, inovator, medtem ko je sočasni angleški romantični idiom temeljil na že uveljavljenem literarnem jeziku in sam po sebi ni bil razumljen kot nekaj revolucionarnega; danes vidi angleški govorec v taki poeziji trdno zasidranost v zgodovinsko tradicijo in »pač še enega romantika«, ne pa enkratne inventivnosti. V tem lahko Prešernovo usodo primerjamo z usodo Shakespearja v prevodih: iz slovenskih besedil, ki so samo tu in tam začinjena s patinirano besedo (to ni mišljeno kot kritika, saj bi drugačna strategija bralcu, kaj šele gledalcu, skoraj onemogočila razumevanje!), bi komaj kdo uganil, da je Shakespeare iznašel osupljivo množico besed in fraz, o katerih ni bilo pred njim v angleškem jeziku ne duha ne sluha – torej da je bil jezikovni inovator par excellence.