Prevodna lektura
Najhujše prevodne kritike sem slišala iz ust mladih predavateljev literature, ki v življenju niso prevedli niti vrstice in ki na prevajanje pogosto gledajo kot na manjvredno dejavnost (v primerjavi s predavateljsko). A tudi prevodne kritike samih prevajalcev so lahko nedobronamerne in se sprevračajo v malenkostno iskanje napak. Vse skupaj je še toliko huje, ker prevodna kritika pride na vrsto že po objavi prevoda in se »škode«, tudi če bi prevajalec to želel, ne da več popraviti. Zato bi prevodno kritiko deloma lahko nadomestilo tisto, čemur pravim prevodna lektura.
Na zadnjem simpoziju prevajalcev iz ruščine, ki ga je v Moskvi organiziral »Institut perevoda«, mi je prevajalka iz Južne Amerike pripovedovala, kako je bila pri njih pred desetletji ustaljena praksa, da je vsak prevod še pred skokom v tiskarno podrobno, s svinčnikom v roki prebral še drug prevajalec iz istega jezika. Tako ni bilo samo s prevodi novincev, temveč tudi s prevodi vrhunskih mojstrov. Prevajalci so si pomagali in se učili drug od drugega, kar je porajalo prevajalsko solidarnost in povezanost. »Pa tudi prevodi so bili boljši,« je zavzdihnila in dodala, da te prakse že davno ni več. Produkcija je preobsežna, časa in denarja premalo, prevajanje se je povsem individualiziralo.
No, to je stanje, ki ga poznam tudi sama. Prevajanje je samotarsko delo, besedilo pred tiskom prebereta le urednik in lektor. Seveda, najdemo primere, ko – še zlasti, če gre za prevod temeljnega pesniškega dela – besedilo prebere več ljudi, tudi prevajalski kolegi, a to so vendarle bolj izjeme kot pravilo. V mojem primeru se je to zgodilo le enkrat: prevod romana Mjausk je pozorno prebrala kolegica prevajalka, a še to le zato, ker je bila hkrati tudi urednica, sicer ga verjetno ne bi.
Sama sem do zdaj dvakrat pred tiskom dobila v roke prevod romana, ki ga je opravil moj kolega. A ne zato, ker bi od mene želeli prevodno lekturo, temveč zato, ker naj bi k delu napisala spremno besedo. Ker pa sem med pripravami na pisanje spremne besede delo spet prebrala v izvirniku, sem se ogrela in nestrpno čakala na slovenski prevod: da pogledam, kako je kolega rešil določene zagate, kako se je spopadel s težjimi mesti.
Branje slabega prevoda pred nekaj leti je bila naporna izkušnja nenehnega skakanja med izvirnikom in prevodom. Pa tudi vaja v ponižnosti (»ne obsojaj preveč, tudi tebe lahko zapusti navdih«). Kakšne prevod ne zablode so me celo nasmejale, denimo tale: junak in njegov vodnik se bližata mestu, zabredeta v gnečo, ki je nastala zaradi zmešnjave pred mestnimi vrati, kjer sta se zapletla voza z voli. Ljudje kričijo in nepotrpežljivo mahajo z biči, živali so živčne, vozovi padajo, v zmedi se nihče več ne znajde. Junakov vodnik – v prevodu mojega kolega – zakriči:
»Pravi dan za vročevanje nagrad!«
V izvirniku: »Ну просто день Воздаяния!«
»Dan povračila« je v islamu poimenovanje za »sodni dan«, se pravi za dan, ko bo vsak požel to, kar je sejal. V tem smislu drži, da bodo pravičnikom »vročene nagrade«, a iz konteksta besedila je jasno, da junak izraza ni uporabil v teološkem smislu, temveč da gre za ekspresiven opis zmede in nemira. Pravilen prevod bi torej bil: »(Saj to je) pravi sodni dan!«
Večji izziv je bilo nedavno branje dobrega prevoda. Besedilo je bilo že sámo po sebi »čistejše«, brez zatipkanin, izpustov in zgrešenih formulacij, tako da sem se lahko osredotočila na finese. Nisem vsega primerjala z izvirnikom, saj za to ni bilo potrebe. Primerjala sem mesta, ki so me posebej vznemirjala, pa seveda tista, kjer je kaj zaškripalo, kjer je zanihal ritem ali pa vsebinsko niso delovala povsem koherentno. Primer:
»Kako pa kaj vaše zdravje?«
»Boglonaj, ne pritožujem se,« je dejal Sobakjevič.
Res, ni se bilo kaj pritoževati: prej bi se železo prehladilo in začelo kašljati kakor ta na vse pretege prekanjeni graščak.
Beseda »prekanjen« napotuje na moralne lastnosti človeka, pomeni toliko kot »zvit, pretkan«. A iz odlomka je jasno, da beseda teče o fizičnem zdravju. V izvirniku gre za izraz »на диво сформированный«, se pravi »čudovito/odlično oblikovan (razvit, prekaljen)«. Beseda se v ruščini uporablja tako za fizično kot za psihično ali moralno karakterizacijo človeka in pripovedovalec s svojim komentarjem nedvomno cilja tudi na moralne lastnosti Sobakjeviča. Ta junak je namreč neverjetno prekanjen, kar se pokaže med pogajanjem za ceno mrtvih duš (umrlih kmetov). Ko ga Čičikov vpraša, ali bi mu prodal te duše, Sobakjevič zanje zahteva bizarno visoko vsoto. Čičikov se upre: »Saj ste pameten človek, ne da, ki marsikaj ve. Gre za ničvredno blago. Koliko je vred no? Kdo ga potrebuje?« Na kar mu Sobak jevič odvrne v povsem sodobnem duhu: »Če ga kupujete, ga že potrebujete.«
Avtor se v romanu stalno poigrava z razsežnostmi besed, fizični opisi vedno namigujejo na psihične ali moralne lastnosti junakov. In morda je prevajalec tu želel prav to: poudariti namig na junakovo pretkanost, ki se skriva v pripovedovalčevem komentarju njegovega fizičnega zdravja. A izbira se mi zdi nekoliko preozka, saj beseda »prekanjen« povsem izključuje fizično raven (zato deluje neumestno in se bralec zdrzne). Morda bi bila boljša izbira »prekal jen«, ki lahko pomeni tako »fizično utrjen« kot »izurjen«, »izkušen«? Končna odločitev bo seveda prevajalčeva.
Prevodna lektura je, sploh kadar gre za dobre prevode, nenadomestljiva izkušnja: prevajalca prisili v (samo)refleksijo, v razmišljanje o lastni in tuji strategiji prevajanja. Odstira mu nove razsežnosti besedila, pa tudi način rokovanja z jezikom njegovega prevajalskega kolega, kar je neverjeten vir navdiha. Pripomore tudi h kakovosti prevoda: prevajalec prevod svojega kolega bere drugače kot lektor ali urednik, najde in prepozna zdrse, ki jih prva dva verjetno ne bi. In najpomembneje: ker delo še ni natis njeno, je napake mogoče odpraviti.
Takšno prevajalsko sodelovanje bi blagodejno vplivalo na prevajalsko srenjo, prežeto s samotarstvom in tekmoval nostjo. A slutim, da bosta tudi tu »čas in denar« tista, ki bosta imela zadnjo besedo.