Natančnost, pogum in brezsramna drznost Veronike Dintinjana
Predstavitev prevajalke poezije:
– Louise Glück: Onkraj noči, Nova lirika, Mladinska knjiga, 2011
– Xi Chuan – iz Sodobna kitajska poezija, Aleph 150, 2011
Njen glas je bil načrtno zadržan, kot iz kakega drugega prostora. Ritmične sintagme je odmerjala z vajeno natančnostjo, skoraj bi lahko rekel, da jih je rezala s skalpelom. Vmes je puščala ravno toliko premora, kot ga dih potrebuje za zagon v nov verz. Prvi, površinski vtis, ki ga je poslušalec dobil na predstavitvi prevoda pesmi Louise Glück Veronike Dintinjana v prostorih Društva slovenskih književnih prevajalcev pred dvema letoma, je bil, da je prevajanje poezije absolutno dosledna, že kar znanstvena dejavnost, kjer ni dopuščen niti najmanjši odmik od začrtane vizije. Ampak če si pozorno prisluhnil besedam, si zaslišal vragolije in norčije posameznih glasov, ki se v tem strogem okviru spopadajo in medsebojno prepletajo. V pesmih iz verjetno najbolj znane zbirke ameriške judovske pesnice Divja perunika iz leta 1992 na bohotnem pesniškem travniku s samostojnim glasom spregovori vsaka cvetlica. Na primer zvonček: Prestrašen, da, toda spet med vami / vzklikam, da tvegam radost / v grobem vetru novega sveta. Pa perunika: Poslušaj me: kar imenuješ smrt, / tega se spominjam. In celo plevel: In tukaj bom, ko bosta ostala le sonce in luna / in morje in široko polje. / Jaz bom polje.
Kot da bi šele skrajna strogost omogočila, da se sprosti neverjetna polifona energija. Zato najbrž ni naključje, da se je prav Veronika Dintinjana, ki je po poklicu sicer kirurginja, v zadnjem času uveljavila kot ena izmed najboljših prevajalk in pesnic. Saj nekaj najboljših pesnikov najdemo prav med zdravniki; spomnimo se na Gottfrieda Benna, Williama Carlosa Williamsa ali našega Alojza Ihana. Dintinjanin prevajalski in pesniški razvoj je najprej opredelil prav Williams s svojim konceptom variabilne stopice, ki ob skoraj popolni ritmični svobodi zahteva metrično oziroma sintagmatično doslednost ter težišče pomena z besed prenaša na verzne premore in dih. Še pred prvimi objavami se je poskusila v prevajanju Williamsovih pesmi, pa tudi v prevajanju pesmi Denise Levertov in Allena Ginsberga. Američani so jo najbrž pritegnili zaradi svoje vztrajnosti pri prepričanju, da mora poezija vključevati pojave sodobnega sveta, če hoče dati bralcu občutek, da je njegovo življenje pesniško, pa tudi s svojimi drznimi eksperimenti pri oblikovanju prostega verza.
Kakšen drzen poseg v pesniško tkivo si je pri prevajanju pesmi Louise Glück privoščila tudi Dintinjana. Saj mora tudi kirurg kdaj odstraniti kak organ in namesto njega vstaviti kaj drugega, če želi, da organizem učinkovito deluje. Pri prevajanju antologijske pesmi Mock Orange je sicer morda še bolj kot po kirurško ukrepala po vrtnarsko, saj je eno rastlino preprosto izruvala in posadila drugo. »Mock orange« namreč v angleščini označuje tri metre širok grm Philadelphus coronarius, ki še nikoli ni obrodil pomaranč, ime pa je dobil po vonju, ki ga oddajajo njegovi cvetovi in ki le spominja na vonj oranževca. V prevodu pa je »mock orange« res postal oranževec, toda tak, ki je v našem podnebju samo okrasen in podobno kot ameriški izvirnik le vabi z lažnim vonjem, sadežev pa ne obrodi. Poseg je bil pogumen in nameren in lahko rečemo, da je operacija uspela. Tudi v slovenščini zaživi dokrtina Louise Glück, da poezijo gradi na negativnih, pričaranih pomenih: Ne vidiš? / Ponorčevali so se iz nas. / In vonj okrasnega oranževca / zanese skozi okno.
Če želimo torej Veroniko Dintinjana pošteno predstaviti kot eno izmed najboljših mlajših prevajalk poezije, moramo poleg njene natančnosti in doslednosti izpostaviti še pogum, da se spoprime tudi z najtežjimi izzivi, in pripravljenost na eksperimentiranje. Eden takih eksperimentov je bila tudi udeležba na prevajalski delavnici festivala Živa književnost leta 2010. Tam so pesniki iz različnih držav prevajali poezijo drug drugega in Dintinjana se je lotila nekaj pesmi kitajskega avtorja Xi Chuana, ki so bile pozneje vključene v antologijo Sodobna kitajska poezija. Nekaj malega kitajščine sicer zna, a ne dovolj, da bi šlo brez pomoči angleškega prevoda. Tu gre torej predvsem za prevod prevoda, kar načeloma ni prav, a včasih da prav tak postopek zelo dober rezultat, saj si prevajalec nezavedno dopusti nekoliko več svobode. Prevajalska svoboda se zbliža s pesniško in pri Chuanu se zdi to upravičeno, saj gre tudi sam v svojih eksperimentih dlje, kot bi si dovolil najdrznejši kirurg. Ne odstranjuje in presaja le posameznih organov ali rastlin, ampak celotno filozofsko in kulturno tradicijo. Organizem neke kitajske zobne ščetke na primer spoji kar z evropsko nihilistično filozofijo Friedricha Nietzscheja. Šele ob taki predrznosti vprašanje, ki si ga zastavlja, zazveni tako za njega samega kot tudi za prevajalca in slehernega bralca: Ničejanska misel nas, ko premišljujemo, dela drzne in brezsramne. Ali to pomeni, da nismo drzno in brezsramno drzni in brezsramni?
Igor Divjak je samostojni literarni kritik in prevajalec. Večino dela opravi za RTV Slovenija. Letos je doktoriral na smeri ameriške študije Filozofske fakultete z nalogo Urbana dinamika v sodobni ameriški in slovenski poeziji.