Tri prevajalske nagrade 2015
Živahni jesenski meseci so tudi obdobje prevajalskih nagrad, saj so bile (ali pa še bodo) v dveh mesecih podeljene kar tri. Častitljivi Sovretovi nagradi se je leta 2002 pridružila nagrada Radojke Vrančič, sprva imenovana »priznanje za mladega prevajalca«, letos pa še najnovejša – Jermanova nagrada.
Sovretovo nagrado, imenovano po slovenskem klasičnem filologu in prevajalcu Antonu Sovretu, podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev za posebno uspele prevode leposlovnih besedil iz tujih jezikov v slovenščino. Letos jo je prejela Mojca Kranjc za prevod romana Švindler, špijonka in človek z bombo (Cankarjeva založba, 2015), ki ga je napisal švicarski pisatelj Alex Capus.
Mojca Kranjc je po končanih študijih primerjalne književnosti in literarne teorije na ljubljanski Filozofski fakulteti in dramaturgije na AGRFT najprej delala v SNG Drama v Ljubljani kot »vodja službe za stike z javnostjo«, pozneje pa v Primorskem dramskem gledališču Nova Gorica kot dramaturginja. Od leta 1988 dela kot dramaturginja (od 2009 »priznana«) v SNG Drama Ljubljana. Leta 2009 je prejela Grün-Filipičevo priznanje za »dosežke v slovenski dramaturgiji«. Poleg dramaturgij in uredniškega dela (je namreč urednica publikacij v SNG Drama Ljubljana, »zunanja« urednica knjižnih izdaj in festivalskih katalogov) lahko k svoji delovni biografiji prišteje še nekaj spremnih besed, člankov in leksikonskih gesel s področja gledališča in dramatike.
V slovenščino prevaja pretežno iz nemščine, pa tudi iz srbohrvaščine in angleščine. Za prevajalsko delo je štirikrat prejela priznanje Ministrstva za šolstvo in umetnost Republike Avstrije (t. i. »Übersetzungsprämie«). Leta 2009 se je udeležila dogodka 3. Straelener Atriumsgespräch, ki ga v svojih prostorih v Straelnu prireja Evropski prevajalski kolegij – petdnevne prevajalske delavnice z avtorjem romana Adam in Evelyn Ingom Schulzejem.
Podelitev Sovretove nagrade 2015 je komisija za nagrade in priznanja pri DSKP v sestavi Tina Mahkota, Nives Vidrih, dr. Andrej E. Skubic, dr. Primož Vitez in dr. Nada Grošelj (predsednica) utemeljila z besedami:
»Ob imenu komparativistke in dramaturginje Mojce Kranjc verjetno najprej pomislimo na gledališče, saj je poleg številnih dramaturgij in poleg gledaliških listov, ki jih je uredila, prispevala k dramatiki v slovenskem prostoru prevode več kot šestdesetih iger. Med njimi so dela najuglednejših književnikov, kakršni so Ödön von Horváth, Frank Wedekind, Georg Büchner, Friedrich Dürrenmatt, Thomas Bernhard, Peter Handke ali Hans Magnus Enzensberger. Vendar je prevedla tudi več teoretičnih in esejističnih del, od leta 1990 pa se redno in vse intenzivneje posveča umetniški prozi. Med avtorji njenih enaindvajsetih proznih prevodov lahko izpostavimo Herto Müller, Amosa Oza, Roberta Walserja in ne nazadnje Walserjevega rojaka, švicarskega pisatelja Alexa Capusa, avtorja knjige Švindler, špijonka in človek z bombo (Cankarjeva založba, 2015), za prevod katere ji Društvo slovenskih književnih prevajalcev letos podeljuje Sovretovo nagrado.
Roman opisuje tri zgodovinske osebnosti iz prve polovice 20. stoletja: umetnika Emila Gilliérona – \'švindlerja\', ki je s svojimi svobodnimi rekonstrukcijami izoblikoval popularno, a ne povsem verodostojno predstavo o arhaični minojski umetnosti – , pevko Lauro d\'Oriano, \'špijonko\' z začetka druge svetovne vojne, in \'človeka z bombo\', fizika Felixa Blocha, ki je sodeloval z Oppenheimerjem pri konstrukciji prve atomske bombe. Gre torej za besedilo, ki šviga po najpestrejših geografskih ter družbenih okoljih in strokovnih področjih, od atomske fizike do arheologije. Stalni podtok zgodovinskih, kulturnih in strokovnih aluzij, ki se včasih pritaji in včasih naraste, je zahteval velik študijski vložek od obeh, avtorja in prevajalke, vendar na to bralci izvirnika in prevoda po zaslugi okretne, elegantne in na videz lahkotne pripovedi zlahka pozabijo. Za ta prevod, ki kompleksnost in jezikovno gibkost izvirnika verodostojno preslika v slovenščino, si je Mojca Kranjc po mnenju komisije za nagrade in priznanja pri DSKP zaslužila najvišje priznanje.«
Svoj prevajalski credo je nagrajenka strnila v duhovit hendekalog zapovedi za prevajalce:
1. Veruj v jezikovno izumiteljstvo avtorja in prevajalca.
2. Ne sodi po nemarnem, kaj je pravilno in kaj ne.
3. Posvečuj predah po opravljenem delu.
4. Spoštuj Cigaleta in Pleteršnika, da bodo tvoji prevodi ohranjali vez s slovensko jezikovno tradicijo.
5. Ne ubijaj duha jezikovne domišljije svojih otrok.
6. Ne oddajaj nečistih rokopisov.
7. Ne kradi bralčeve pozornosti s samovšečnimi ekshibicijami.
8. Pričaj po avtorjevi resnici.
9. Ne želi svojega bližnjega formulacij.
10. Ne želi svojega bližnjega naročil.
11. Iznajdi zapovedi, ki bodo ne samo omejitev, temveč spodbuda za prosto pot v morje besed.
***
Doslej je bila Sovretova nagrada predvidena ne le za prevode leposlovja, ampak tudi družboslovja in humanistike. Ker pa so ti prevodi kljub velikemu pomenu in zahtevnosti po navadi ostali praznih rok, je DSKP zanje uvedlo posebno nagrado, ki je bila letos podeljena prvič. Jermanova nagrada, imenovana po filozofu in prevajalcu Franetu Jermanu, je pripadla dr. Mateju Hriberšku za prevoda iz stare in novejše latinščine: za prvih šest knjig Naravoslovja rimskega polihistorja Plinija Starejšega (ZRC SAZU, 2012/13) in avtobiografsko delo barona Žige Herbersteina Ljubemu zanamstvu (Knjižnica Ivana Potrča Ptuj, 2014).
Matej Hriberšek je diplomiral iz latinskega in starogrškega jezika s književnostjo na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je na smeri »Latinski jezik« leta 2000 tudi magistriral in leta 2003 doktoriral. Oktobra 1997 se je zaposlil na ljubljanskem Oddelku za klasično filologijo kot asistent-stažist, leta 2010 je bil izvoljen za docenta za latinski in grški jezik. Na Oddelku predava in poučuje zlasti predmete, povezane z jezikom in didaktiko. Izpopolnjeval se je na univerzah v Zürichu, Göttingenu in na Dunaju. Devet let je urejal revijo Keria, edino slovensko revijo za klasično filologijo, in dve leti predsedoval republiški predmetni komisiji za latinščino in grščino; v obdobju 2008– 2010 je bil tudi predsednik DSKP.
Študije objavlja v različnih znanstvenih in strokovnih revijah kakor tudi v monografijah, veliko pa se ukvarja s prevajanjem iz klasičnih jezikov (Tomaž Akvinski, Izokrat, Plutarh, Tacit, Fran Viljem Lipič, Galileo Galilej, Kepler, Plinij Starejši, Aristotel, Herberstein). Več kot 10 let je bilo osrednje področje njegovega znanstveno-strokovnega dela slovaropisje; bil je glavni in odgovorni urednik ter glavni korektor in urejevalec velikega latinsko-slovenskega slovarja. Od septembra 2013 do aprila 2015 je vodil projekt Šolskega grško-slovenskega slovarja. Izdal je tudi dve znanstveni monografiji: 2005 prvo z naslovom Klasični jeziki v slovenskem šolstvu 1848– 1945, leta 2006 pa Življenje in delo p. Ladislava Hrovata, ter leta 2013 strokovno monografijo Po Plinijevem nebu in zemlji: komentar h knjigam 1– 6 Plinijevega Naravoslovja.
Pionirsko podelitev Jermanove nagrade je komisija za nagrade in priznanja obrazložila takole:
»Klasični filolog dr. Matej Hriberšek je prevedel že več temeljnih del antične znanosti, izvirno spisanih v stari grščini ali latinščini, in jih opremil z izredno izčrpnimi spremnimi študijami in opombami. V letu 2015 mu Društvo slovenskih književnih prevajalcev podeljuje Jermanovo nagrado, prvo, ki je bila podeljena v svoji zgodovini, za dva prevoda. Starejši obsega prvih šest knjig enciklopedičnega Naravoslovja (Naturalis historia) rimskega polihistorja Plinija Starejšega, ki sežemajo tedanjo vednost in hipoteze o kozmologiji in geografiji, drugi pa prinaša svojevrsten unikum v Hriberškovem prevodnem opusu, doslej malo raziskano avtobiografsko kompilacijo barona Žige Herbersteina Ljubemu zanamstvu (Gratae posteritati), ki sodi v obdobje zgodnje novoveške latinščine.
Plinijevo besedilo ni leposlovje ali esejistika; pri, denimo, geografiji ga na številnih mestih sestavljajo katalogi golih imen. A za temi imeni se skriva veliko podatkov, ki so jih preučevalci izluščili še iz drugih antičnih virov in povezali z ugotovitvami današnje znanosti. Na tej osnovi je prevajalec prispeval poglobljen komentar, ki po dolžini kar dvainpolkrat presega izvirnik, prevod pa oplemenitil še z jezikovno lahkotnostjo in aktualnostjo. Plinij velja za zelo težkega in napornega latinskega pisca, vendar slovenski bralec ob njem ne dobi tega vtisa in tudi ne zazna, da gre za prevodno besedilo: Plinijev monumentalni tekst v Hriberškovem prevodu je slovenskim govorcem verjetno laže berljiv, kot je bil v latinski različici svojim sodobnikom.
Če je Hriberšek pri slovenjenju in komentiranju Plinija lahko konzultiral prevode in komentarje v drugih jezikih, pri drugem nagrajenem prevodu, Herbersteinovi kompilaciji Ljubemu zanamstvu, takih pomagal skoraj ni imel. Gre za pionirski podvig, ki ga je oteževalo veliko dejavnikov: poškodbe izvirnika, napačni zapisi že tako težko izsledljivih krajevnih imen, tiskarske napake, pa tudi cel arzenal včasih zelo obskurnih citatov in aluzij na klasične in sočasne teme. Poleg strokovnega znanja in potrpežljivega raziskovanja ter primerjanja je bilo pri prevajanju treba mobilizirati širok razpon slogov in registrov. Že besedilo, pripisano samemu Herbersteinu, vsebuje tako baročno nabrekle periode v uvodu kot suhe, ekonomične stavke v prvem (proznem) delu, medtem ko drugi (pesniški) del prinaša pesmi drugih avtorjev, zložene v Herbersteinovo čast v najrazličnejših metričnih obrazcih. Te pesmi je prevajalec prenesel v slovenščino v ustreznih pesemskih oblikah in tako še enkrat dokazal ne le svojo erudicijo in temeljitost, temveč tudi jezikovno mojstrstvo – skratka, prav tiste lastnosti, ki naj bi jih obeležila institucija Jermanove nagrade.«
Nagrajenec sam pa o svojem prevajalskem postopku razmišlja takole:
»Skozi leta in različne projekte se je izkristaliziralo nekaj temeljnih vodil, ki usmerjajo moje prevajalsko delo. Na prvem mestu so: zvestoba izvirniku, skrb za čim lepšo in pravilnejšo materinščino ter iskanje prave poti, ki zadosti zahtevam prve in druge. Z vsakim prevodom, ki sem se ga lotil, pa najsi je šlo za prevode antičnih, srednjeveških ali novoveških del, najsi za latinske ali grške pisce, najsi za prozne pisce ali pesnike, je vse bolj dozorevalo spoznanje, da je treba besedila čim bolj približati bralcu, brez pretiranega poustvarjanja izvirnega sloga ali celo dobesednosti. Prav tako se ne sme podleči skušnjavi, da bi besedila posodabljali (razen seveda jezikovno): treba je ohranjati duha izvirnika in časa, v katerem je besedilo nastalo. Nujna za uspeh je tudi pripravljenost, in sicer tako na sodelovanje in timsko delo kot tudi na to, da se pustiš poučiti drugim. Vseskozi je treba biti tudi korektno kritičen, tako do dela drugih kot do lastnega dela. Nagrajeni deli sta bili prav poseben izziv. Naravoslovje, najobsežnejše ohranjeno prozno delo rimske antike izpod peresa Plinija Starejšega, z zahtevnim strokovnim jezikom in vsebino in strnjenim, pregnantnim in pogosto suhoparnim slogom, je moralo zaživeti v berljivem prevodu, ob njem pa je nastal tudi obsežen komentar, v katerem niso le predstavljena dejstva, ampak gre za kulturno, zgodovinsko, geografsko in filološko osvetlitev vsebine, v kateri kar mrgoli raznih podatkov. Drugo je Herbersteinovo avtobiografsko delo Gratae posteritati, \'Ljubemu zanamstvu\', nastalo skoraj 1500 let pozneje; sestavlja ga mešanica proznega besedila in pesmi v različnih klasičnih metričnih obrazcih, ki se sprehodi skozi zgodovino 16. stoletja, prav tako dopolnjena z obsežnim komentarjem. Gre za prvi prevod tega dela sploh, kar pomeni še posebno breme in odgovornost pred strokovno javnostjo.«
***
Letošnjo nagrado Radojke Vrančič ali »priznanje za mladega prevajalca«, od leta 2013 poimenovano po prevajalki in mentorici mladih prevajalcev Radojki Vrančič, prejme Andreja Kalc za prevode pesnitev Marine Cvetajeve, ki jih je pod naslovom Poskus sobe leta 2014 izdal KUD Zrakogled.
Andreja Kalc je diplomirala iz slovenskega in ruskega jezika ter književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V času dodiplomskega in podiplomskega študija se je izpopolnjevala na študijskih izmenjavah v Moskvi in nemški Konstanci. Za diplomsko delo iz ruske književnosti (Pesnitev zraka Marine Cvetajeve) je prejela fakultetno Prešernovo nagrado. Trenutno zaključuje znanstveni magisterij na temo uničevalnosti v ruski modernistični poeziji prvih desetletij 20. stoletja. Že v času študija in po njem je do leta 2009 poučevala ruščino in slovenščino kot tuji jezik, kasneje pa jo je pot zanesla v založništvo.
Prve literarne prevode sodobne ruske, ukrajinske in beloruske proze je pripravila za oddajo Radia Študent Tu pa tam leta 2006, ko se je tudi lotila samostojnega učenja ukrajinščine. Od takrat je previdno objavljala revialno in v antologijah predvsem prevode sodobnih ukrajinskih avtorjev (O. Zabužko, T. Prohasko, D. Čistjak, I. Rjabči, A. Čapaj, T. Maljarčuk …), manj ruskih (L. Švarc, F. Grimberg, B. Kenžejev, M. Ajzenberg, I. Lisnjanska …), nekaj malega pa tudi prevodov iz italijanščine.
Utemeljitev komisije za nagrade in priznanja se glasi:
»Andreja Kalc se je lotila zahtevne, če ne kar tvegane prevajalske naloge. Poezija ruske modernistične pesnice Marine Cvetajeve med poznavalci velja za malone nedotakljivo, ker je njen edinstveni pesniški korak speljan po izredno ostrem grebenu spoja med subtilnim izbruhom poetične imaginacije in zadržanim občutkom za dihanje pomenonosnih glasov v skopo odmerjeni verzni obliki. Ritem tega izvirnega sobivanja domišljijske divjosti in metrične discipline je težko dostopen izziv, ki od prevajalca ne terja le izjemne jezikovne občutljivosti in natančnega branja, temveč vztrajno kliče k poglobljenemu miselnemu pristopu. Andreja Kalc je v vseh pogledih zahtevno poezijo Marine Cvetajeve posvojila s tolikšno intelektualno zavzetostjo, da izčrpni kritiški aparat, ki ga je prevodu dodala, samoumevno deluje kot sprotno zapisovanje prevajalske analize. Cvetajeva je z njenim prevodom v slovenščini zaživela kot nenavadno pretresljiv in vitalen pesniški glas.«
Svoja razmišljanja o prevajanju je nagrajenka razkrila v naslednjem zapisu:
»Prevajanje je pot, hoja – v dve smeri hkrati; v eni smeri pomeni postopno, natančno, sistematično spoznavanje in prisvajanje standarda materinščine, zaradi česar smo večinoma izvorno dvojezični (le za redke ni knjižni tudi tuji jezik!); v drugi smeri pa se dogaja vrvohodstvo po neizmernem potencialu idiolekta. Gotovo pa poteka ta pot pod strogim diktatom in v podrejenosti izvirniku; torej v karseda odprtem prepuščanju mišljenjskega modela še kako živega avtorja skozi sebe. Vedno jasneje namreč ugotavljam, da zvočne in prozodične posebnosti pokrajinskih različic govora vplivajo na skladenjsko členitev zapisanega knjižnega jezika veliko bolj, kot so nam z normo vrednostno obremenjeni jezikoslovci v preteklosti dovolili občutiti (ne vsi, v verzoloških razpravah A. Isačenko in A. Bajec odobravata evfonične posebnosti primorskih pesnikov), skladnja pa je tako ritmotvorna, kot je pomenotvorna – veliko bolj kot besedje oblikuje izvirnost posameznega mentalnega slovarja in s tem sloga. Kar je še posebej značilno in težavno tudi pri jeziku Marine Cvetajeve, kjer se je bilo treba ponekod zavestno odpovedati upoštevanju tradicionalnih evfoničnih sredstev na račun skladenjske matematike verza in njegove pomenske geometrije. Radosti me, da je Poskus sobe, butični izdelek založbe s primorskega obrobja, z neomajnim urednikovim (Gašper Malej) prepričanjem o njegovi smiselnosti ter ob nadvse občutljivi prvi bralki Barbari Korun ugledal luč in bil opažen.«