Kari Klemelä, letošnji dobitnik Lavrinove diplome
foto: Markku Ulander
Društvo slovenskih književnih prevajalcev je letošnjo Lavrinovo diplomo, priznanje za izjemen prispevek na področju posredovanja slovenske književnosti v druge jezikovne kulture, podelilo Kariju Klemeli, priznanemu prevajalcu in neutrud nemu posredovalcu slovenske kulture na Finskem.
Bukla: Najprej obvezno vprašanje za začetek. Kako to, da ste se odločili prevajati slovensko književnost? Kot prevajalcu iz ruščine in angleščine vam najbrž ni primanjkovalo naročil, ali pač?
Klemelä: Na Finskem sem prvi in edini, ki prevaja in izdaja slovensko književnost in književnost drugih jezikovnih območij bivše Jugoslavije iz izvornih jezikov. Pred mano je slavist Jooseppi Julius Mikkola (1866– 1946) prevedel en roman Ivana Cankarja, Martina Kačurja (1906). V tistih časih je s svojo ženo, prav tako pisateljico Mailo Talvio, potoval v Slovenijo in se najbrž spoznal z Otonom Župančičem in Cankarjem. Po stopinjah Mik kole sem se odločil zakorakati leta 1997, ko sem po desetih delovnih letih prevajanje iz ruščine opustil, a sem kljub temu želel ostati pri slovanskih jezikih. V prevod so mi nam reč neprestano ponujali monografije o Stalinu, in čeprav bi imel dela več kot dovolj, sem se hotel tako psihično kot tudi fizično čim bolj distancirati od Stalinove in kasneje tudi Putinove Rusije.
Za slovenščino sem se odločil tudi zato, ker sem študiral primerjalno književnost in ker je bila književnost južnoslovanskih jezikov na Finskem slabo poznana. Želel sem si prevajati književnost, a se nisem mogel omejiti samo na majhno slovensko jezikovno področje. Do zdaj sem prevedel približno 30 del iz južnoslovanskih jezikov, od tega polovico iz slovenščine, ki mi je najbliže. Morda ne bom imel naslednika, a zame sta bili Slovenija in slovenščina ena najboljših izbir, Slovenija je postala moja druga domovina. Pozimi, ko je na Finskem hladno in temno, se zelo dobro počutim v Izoli, kjer sem leta 2014 kupil stanovanje.
Bukla: Leta 2005 ste na Finskem ustanovili svojo založbo, Mansarda. Kaj je botrovalo tej odločitvi?
Klemelä: Do leta 2005 sem knjige v prevod ponujal finskim založnikom in približno deset jih je tudi res izšlo – vse pri različnih, večinoma manjših založbah. A za takšne mojstre peresa, kot so Bartol, Petan, Jančar, Kiš in Albahari, ni bilo nikjer posluha. Tako sem se odločil, da jih bom izdal sam. Ime založbe je poklon Danilu Kišu, poleg tega tako na Finskem kot v Sloveniji prevajam v mansardi.
Nekaterim kolegom se je moja odločitev zdela popolnoma nora: Saj vendar nihče ne izdaja svojih prevodov! Bil pa sem deležen tudi spoštovanja in zanimanja, o mojem delu so začeli pisati in po 22 letih trdega dela sem prejel svojo prvo večletno državno štipendijo, ki mi je finančno pomagala in mi vrnila zaupanje v moje pos lanstvo. Kot prevajalec južnoslovanskih književnosti se še vedno počutim kot »privilegiran izbranec«. Žal se je veliko mojih dobrih starih znancev že poslovilo: Debeljak, Kovič, Petan, Šalamun, Verč, Vincetič.
Bukla: Kako velik se vam zdi pomen književnega prevajalca kot posrednika med dvema kulturama, v vašem primeru med finsko in slovensko?
Klemelä: V Sloveniji imajo prevodi finske književnosti veliko večjo težo kot prevodi slovenske književnosti na Finskem. V Sloveniji vsi poznajo vsaj Arta Paasilinno, na Finskem pa zna le redkokdo našteti vsaj enega pisatelja ali pisateljico iz Slovenije ali območ ja bivše Jugoslavije. Podobno nesorazmerje obstaja med nami in še marsikatero drugo državo, celo Estonijo, čeprav estonščina spada v isto jezikovno skupino kot finščina. Mislim, da glavni vzrok tiči v brezbrižnosti Fincev – če povem kar brez dlake na jeziku. Označili so me že za navdušenca nad »eksotičnimi« jeziki, na začetku so me nekateri celo grajali, ker sem opustil prevajanje iz ruščine, češ: »Ruščina je za nas, Fince, vsakdanji rženi kruh, neka slovenščina pa le priboljšek.« Ko sem leta 2008 izdal izbor sodobne slovenske poezije, sem se knjigi odločil dati provokativen naslov: Marcipan.
Kljub temu moram poudariti, da imajo moji prevodi sicer majhno število bralcev, so pa ti zato toliko bolj navdušeni. Skoraj vsak moj prevod je bil označen kot delo kulturnega pomena: »Neverjetno, kakšne kriminalke pišejo po svetu!« (Maja Novak: Izza kongresa …). Ali: »Ta roman lahko brez dvoma označim kot pravo odkritje prevod ne književnosti, na katerega človek le redko naleti pri večjih založbah, ki igrajo na bolj preverjene karte.« (Jančar: To noč sem jo videl).
Poleg pozitivnih kritik sem prejel tudi številne nagrade in priznanja, na primer priznanje Fundacije Alfreda Kordelina na Finskem leta 2017 in Pretnarjevo nagrado leta 2008.
Moja vloga posrednika je prišla do izraza tudi pri priporočilih gostov za festivale, torej slovenskih gostov za finske festivale in obrat no. Čez nekaj časa sem opazil, da je vse več gostov takšnih, ki jih nisem priporočil jaz: informacije o festivalih so se razširile, ustvarili so se novi krogi poznanstev in kulturne izmenjave so šle svojo smer. V Lahtiju vsako drugo leto organiziramo srečanje pisateljev, ki se ga je udeležilo že več gostov iz Slovenije, nazadnje Drago Jančar.
Bukla: Ali se je na Finskem poznavanje Slovenije in slovenske književnosti v zad njih desetletjih kaj spremenilo?
Klemelä: Če slovenska književnost nekoč na Finskem ni bila poznana in se je ni prevajalo, je zdaj položaj bistveno boljši, čeprav bi še ved no težko govorili o kakem »velikem bumu«. A kljub temu vse več Fincev pozna Slovenijo. Dolga leta sem se udeleževal knjiž nega sejma v Turkuju v sodelovanju z Društvom finsko-slovenskega prijateljstva, pa o Sloveniji nikoli nisem slišal slabe besede. Obiskovalci so se praviloma delili na dve skupini: tiste, ki so bili radovedni, čeprav še niso obiskali države, in tiste, ki so že bili v Sloveniji in so se hoteli vrniti. Fincem je Slovenija všeč predvsem zaradi naravnih lepot, raz nolike pokrajine in gostoljubnih ljudi.
Bukla: Kakšen je položaj književnega prevajalca na Finskem?
Klemelä: Na to vprašanje težko odgovorim, saj se moje delo zelo razlikuje od dela povprečnega prevajalca, poleg tega sem bil dolga leta izključen iz »notranjih krogov«. Naveličal sem se nepotizma in pus til, da moje delo govori samo zase. Zad nja leta sicer že tako skromni honorarji zamujajo, pravice so se zmanjšale, mnogi so zamenjali poklic, Društvo prevajalcev je razpadlo.
Kot prevajalcu in založniku mi je uspelo obstati s pomočjo različnih subvencij, na Finskem me je med drugim podprl Center za promocijo finske književnosti FILI, v Sloveniji pa JAK in Trubarjev sklad. Tako majhnih založb, kot je moja, EU ne subvencionira več, v preteklosti pa so me dvakrat podprli. S subvencijami sem plačal avtorske pravice, oblikovanje knjig na podlagi mojih fotografij, tisk in trženje. Tisto, kar je ostalo, in pa skromni prihodki od prodaje so bili sprva moj edini dohodek. Na srečo trenutno prejemam državno kulturno štipendijo, pri kateri so začeli leta 2008 izplačevati tudi dodatek za pokojnino, ki ga prejemnik nakaže zavarovalnici. Pred tem so le redki prejem niki kulturne štipendije lahko iz svojih skromnih prejemkov izplačevali 21 % pris pevka za pokojnino.
Bukla: Ste tudi ustanovitelj Društva finsko-slovenskega prijateljstva, Slovenia-seura. S kakšnim namenom je bilo ustanovljeno in ali še vedno živi?
Klemelä: Društvo finsko-slovenskega prijateljstva sem ustanovil, ker se je zelo lepo navezovalo na moja siceršnja prizadevanja po večji prepoznavnosti Slovenije in njene kulture na Finskem, poleg tega so za ustanovitev Društva obstajali tudi povsem praktični razlogi: na koncu 90. let je večina Fincev slabo poznala Slovenijo, pogosto so jo zamenjevali s Slovaško in bili celo prepričani, da bi bilo nevarno potovati tja. Žal je naše delo dolga leta oviralo dejstvo, da so nekateri hoteli Društvo videti kot nekakšen podaljšek slovenskega veleposlaništva.
Trenutno ima Društvo skoraj 200 članov – večinoma so to Finci, precej pa je tudi Slovencev. V vodstvu so aktivne osebe, ki imajo povezave s predstavniki različnih področij v obeh državah. Na društvu vsako leto organiziramo lepo število dogodkov, med drugim smo organizirali že tečaj slovenščine, pripravo slovenskih jedi in veliko drugega. Vsakoletno potovanje v Slovenijo s pokušanjem slovenskih vin je postalo že tradicionalno. Prihodnost našega Društva, ki bo februarja 2019 praznovalo 20. obletnico ustanovitve, je videti svetla, saj se zdi, da zanimanje Fincev za Slovenijo neprestano narašča.