Poletno branje: za ščepec poezije, prgišče humorja in kanček modrosti
Poleti lahko počasi potujemo v zavetje, kjer odpremo svoj »črni kovček« s težkimi in temačnimi stvarmi, z navlako, ki se je nabrala v času, da ga spremenimo v »kovčekmobil « in se umaknemo na kraj, kjer nas »bodeči« spomini ne dosežejo več. Tam se soočimo s svojimi sanjami, pod nes končnim poletnim nebom, in ločimo »celoten univerzum« od rutine in navade, se zazremo v zvezdnato nebo in odpotujemo nekam, kjer si lahko dovolimo biti stari, kolikor smo. Kdaj, če ne zdaj, bomo preverili, kdo smo in kakšni smo postali, če smo še »prijazni, srečni in čedni« … in kaj je tisto, kar nas kljub občasnim »temačnim občutkom« še žene naprej. Ima vse to sploh kakšno zvezo s poletnim branjem? Seveda.
Tule je seznam poletnega branja o vsem zgoraj izrečenem, za vse, ki vedo, da je to sopomenka za besedo svoboda, saj si upa biti natanko to, kar je. In za vse, ki še osupnejo ob njeni poetičnosti in nameri, da lahko sledi svoji resnici s hudomušno modrostjo.
Za velike in male.
Dunja Jogan
Srečkov kovček
ilustr. Dunja Jogan
Zala, 2017 (Zbirka Mušnica; 1)
Srečko prenaša s sabo velik črn kovček, v katerem se je v letih nabralo precej tem nega, grenkega in bodečega, tako da postaja vedno težji. Rad bi se ga znebil in »pobegnil na drugo stran oceana«, a to se zgodi šele, ko ga neki rado vednež odpre, da se njegova vsebina vsuje na plan. Simbolična pripoved o občutkih, ki jih zakopljemo vase in nas ovirajo, da bi videli svet v vsej njegovi polnosti, je s pomočjo pisateljice Maše Ogrizek napisala in ilustrirala tržaška ilustratorka in oblikovalka Dunja Jogan. Večpomensko besedilo je nadgradila z barvno pretehtano in hkrati drzno izpovedno močjo, s katero je mojstrsko upodobila svet negativnih čustev. Prizori v slikanici si ves čas sledijo kot v giban ju (vetra, valov, drevesnih krošenj, oblakov), kot da hočejo namigniti, da so tudi naša notranja čustvena stanja samo gibljive in spremenljive slike in da se je vsebine črnega kovčka, ki ga vsi tovorimo s sabo, možno osvoboditi tako, da ga končno odpremo.
Ulf Stark
Ko mi je očka pokazal vesolje
ilustr. Eva Eriksson;
prev. Danni Stražar.
Zala, 2017
Na svojevrsten način poetična in hkrati razmišljujoča je tudi odlična slikanica večkrat nagrajenega švedskega avtorja. To je hudomušna zgodba o očku, ki se nekega večera odloči, da bo svojemu sinčku razkazal celoten univerzum. A kaj, ko v njegov veličastni načrt vdrejo čisto vsakdanje okoliščine: zaprte trgovine, zapuščeni park, jarek z vodo in temačen travnik, na katerem se sinčku bolj kot neizmerno vesolje zazdita zanimiva polž in v vetru nihajoča travna bilka, da o pasjem kakcu, v katerega stopi s sijajem ugaslih zvezd zaslepljeni očka, sploh ne govorimo. Zabavno slikanico s sporočilom, da so za občutek polnosti in povezanosti z naravo in ljudmi čisto dovolj bežni, vsakdanji trenutki in ne sublimna večnost, je z ilustracijami opremila priljubljena ilustratorka, ki je leta 2001 prejela tudi nagrado Astrid Lindgren.
Stian Hole
Garmannovo poletje
ilustr. Stian Hole,
prev. Marija Zlatnar Moe
KUD Sodobnost International, 2017
(Gugalnica: zbirka najboljših slikanic)
Stian Hole je norveški avtor in ilustrator. Poetična in nostalgična slikanica je pripoved o življenju šestletnega Garmanna, ki se mu izteka zad nje poletje pred vstopom v šolo. V 20 prizorih avtor izriše natančen zemljevid dečkovega not ranjega sveta, zlasti njegovih občutkov strahu zaradi skorajšnjih sprememb, ki ga močno vznemirjajo. A takšni občutki prevevajo tudi odrasle, s katerimi razrešuje vprašanja, ki ga vedno bolj plašijo: »o začetku in koncu, o življenju in smrti«, o odprtosti v svet in zazrtosti vase ... Njegove tri stare tete, ki poleti prihajajo na obisk, izražajo svoje strahove zaradi ostarelosti in osamljenosti, njegovi starši zaradi odgovornosti do dela in družine. Knjiga, ki je namenjena tako odraslim kot otrokom, je poklon življenju, kakor ga dojema otrok, ki odkriva smisel v majhnih, na videz nepomembnih rečeh ter v svoji osredotočenosti na sedanjost. Besedilom so dodane ilustracije, izdelane z digitalnimi orodji, večplastne montaže, ki učinkujejo moderno in hkrati kot dokument preteklosti, najverjetneje kar avtorjevega otroštva. Doživljamo jih kot močne nadrealistične podobe, ki začrtujejo mejo med sanjami in res ničnostjo. Slikanica je prejemnica nagrad Brageprisen 2006, Bologna Ragazzi 2007 in Deutscher Jugendliteraturpreis 2010.
Oren Lavie
Medved, ki ga prej še ni bilo, in čarobni gozd
ilustr. Wolf Erlbruch;
prev. Mateja Sužnik
Zala, 2017
Oren Lavie je izraelski skladatelj, glasbenik in gledališki dramatik, ki živi v Tel Avivu. Večnaslovniška slikanica o medvedu, ki ga prej še ni bilo, z nonsensnim humorjem odpira nekatere temeljne eksistencialne predpostavke, da najprej smo in da smo šele potem nekdo, ter načenja vprašanja o pomenu iskanja in prepoznavanja samega sebe skozi vsebine našega jaza, po katerih se ločimo od drugih. Medved se nekega dne pojavi v Čudežnem gozdu tako rekoč iz nič, pravzaprav zaradi praskanja neke pršice. Avtor nas s to simbolično podobo spomni na trenutek našega odraščanja, v katerem se nenadoma zavemo svojega obstoja oziroma dejstva, da smo. To se zgodi tudi medvedu. Pri odkrivanju, kdo je, potrebuje pomoč preostalih prebivalcev Čarobnega gozda: Učinkovite krave, Lenega zelenca, Predzadnjega pingvina in Želve taksi. Vsak od njih mu nam reč na svoj način utrdi prepričanje, da je res takšen, za kakršnega se ima, torej prijazen, srečen in čeden medved. Vrnitev v dom medveda, ki ga prej še ni bilo je tako vrnitev k sebi, pogled v ogledalo pa trenutek prepoznavanja in sprejemanja lastnega jaza. Slikanico dopolnjujejo podobe priznanega nemškega ilustratorja, ki je leta 2017 za svoje delo prejel nagrado Astrid Lindgren.
Toon Tellegen
Čriček in temačni občutek
ilustr. Ana Zavadlav;
prev. Staša Pavlović
Mladinska knjiga, 2017
Sicer vesel in dobrovoljen čriček nekega dne opazi, da se je v njegovi glavi naselil temačen občutek. Kaj storiti, razmišlja, in kako se ga otresti, če pa je v celoti zasedel njegov jaz in ga noče zapustiti, čeprav se ga poskuša rešiti na vse mogoče načine. Občutki nemoči, žalosti in potrtosti so v času, ko družba videza od nas ves čas pričakuje nasmejano sproščenost, samozavest in dobro voljo, poleg tega pa še neizčrpno vitalnost in prepričanost, da zmoremo vse, je dokaj pogost pojav. O tem v svojem kratkem romanu spregovori priljubljeni, v slovenščino pogosto prevajani nizozemski pisatelj in družinski zdravnik že leta 1999, torej smo na prevod te knjige čakali skoraj dve desetletji. Avtor v njem na simbolično poetičen način, s personifikacijo občutka potrtosti in hkrati s pretanjenim posluhom za prikaz bolnikovega doživ ljanja sveta skozi tančico bolezenske otožnosti tematizira pojav depresije v mladinski literaturi v vsej njeni rušilni moči in razsežnosti. Besedilo z elegantno neposrednostjo uokvirjajo mojstrsko izrisane in učinkovite črno-bele risbe Ane Zavadlav.
Maša Ogrizek
Gospa s klobukom
ilustr. Tanja Komadina.
Mladinska knjiga, 2017
(Zbirka Deteljica)
Prešerna in malce prismojena (v dob rem pomenu besede!) je zgodba ostarele gospe Ljudmile, katere energije in radoživosti bi bil vesel marsikdo, ki še ne šteje njenih let. Ljudmila namreč ni običajna upokojena učiteljica šivanja in ne stereotipna podoba osamljene stare tete. Ima namreč svojo hišo, papigo Ara Bello in prijatelja, trafikanta gospoda Blaznika, ki ji delata družbo, a kaj ko jo posedanje doma vse bolj dolgočasi. Odloči se, da se bo s svojim kovčekmobilom, »malo potikala naokoli«. Gospa Ljudmila namreč sledi filozofiji, da je treba živeti zdaj, in to kar se da dejavno, vsekakor pa potepuško. Pri uživan ju življenjskih radosti, ki se ji ponujajo, jo vodi maksima »Živ ljenje je piknik«. Zaradi Ljudmiline dobronamernosti, sproščenosti in sočutnega zanimanja za probleme in težave ljudi, ki jih srečuje na svoji pustolovski poti, je njeno življenje pač vedno do roba napolnjeno z življenjem. Optimistična, vedra in razposajena pripoved o polnosti bivanja tudi v poznih letih premika meje presoje, da je »starost ena sama žalost«, in razbija družbene predsodke o starejših. Knjiga je tudi na oblikovni ravni dopolnjena s sproščenimi barvnimi izbruhi in svobodomiselnimi ilustratorskimi akcijami Tanje Komadina, ki je leta 2017 prejela Levstikovo nagrado za ilustracije.