Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Urednikov uvodnik

Ali pri nas res izhaja preveč knjig?

Samo Rugelj, Bukla 134-135, 5.7.2017

Ali pri nas res izhaja preveč knjig?

Poletje je že prestavilo v višjo prestavo in večina novih knjig, ki so namenjene za letošnje poletno branje, je že izšla. Marsikaj od tega predstavljamo tudi v tokratni številki revije Bukla. Ker se je pred nekaj tedni končal tradicionalni, letos že 15. založniški kongres, ki je poleg drugega postregel tudi z najnovejšimi rezultati založniške panoge, pa se tokrat morda velja posvetiti nečemu, kar naj bi bila pregovorno visoka številka, in na to pogledati malce drugače. Gre za število izdanih knjig v Sloveniji. To se v zadnjih nekaj letih giblje okoli 5000 knjižnih naslovov letno, na kar je padlo s približno tisoč izvodov višjega maksimuma, ki ga je slovensko založništvo dosegalo v svojih najbolj bujnih letih.

Tako v medijih kot med strokovno javnostjo vsake toliko časa slišim izjavo, da v Sloveniji izhaja »preveč knjig«. Če imam priložnost, potem tistega, ki izreče kaj takega, pobaram, ali mi lahko malce natančneje opredeli, konkretno katerih knjig je preveč in zakaj. Tu pa se debata običajno konča. Nihče ne želi biti preveč konkreten, nihče ne želi s prstom pokazati na določen knjiž ni naslov, na določen žanr knjig ali pa celo na določeno založbo, ki naj bi bila odvečna. Morda so najnovejši podatki iz NUK-a o številu knjižnih izidov v lanskem letu prava priložnost, da malo podrobneje pogledamo v strukturo izdanih knjig. Ne toliko v vsebinskem smislu, temveč bolj glede na to, kdo so tisti, ki knjige izdajajo, in koliko je sploh knjig, ki izhajajo na tisti prvotni, klasični način, ko založnik, ki mu je to osnovni poklic, založi knjigo iz lastnih sredstev, potem pa stroške pokriva s prodajo knjig na javnih in zasebnih trgih.

Po podatkih NUK-a so torej leta 2016 izšle 4903 nove knjige. Od te številke je naprej treba odšteti število 1227. To je namreč število učbenikov, ki so izšli lani in spadajo v segment učbeniškega založništva. Ostane še 3676 knjig, ki jih lahko smatramo za klasične knjižne naslove. Seveda se vse skupaj tu šele začne.

Če natančneje pogledamo število vseh založnikov – bodisi založb, bodisi samozaložnikov – , potem vidimo, da je lani knjige izdalo kar 1300 različnih subjektov. Seveda je med temi 1300 založniki večina takih, ki so izdali samo po eno publikacijo, ki se uvršča v kategorijo knjige. Takih je bilo lani kar 865. To so pogosto prilož nostne knjižne izdaje, ki so jih založila razna društva, muzeji in druge organizacije, potem samozaložbe (največkrat pesniških zbirk), ki jih izdajo sami avtorji in drugo. Nekaj je med njimi tudi izobraževalnih ustanov in drugih, ki izdajo po en učbenik ali monografijo letno, vendar jih ni veliko.

So ti knjižni naslovi tisto, kar v osnovi smatramo za knjige? Formalno seveda spadajo v to kategorijo, v prak si pa ti knjižni naslovi ne vstopajo v klasičen knjigotrški proces. Le težko jih boste našli v kaki knjigarni, pa tudi v knjižnicah po navadi – seveda obstajajo izjeme – niso resneje zastopani.

Če izhajamo iz potrebnega celovitega nastopa knjige na domačem knjižnem trgu (knjigarne, knjižnice itn.), potem te knjige omenjenega kriterija vsekakor ne izpolnjujejo. Zato lahko od odštejemo še kakih 800 knjig (ocenjeno nekako 65 knjižnih naslovov je med temi založniki ene knjige izdajateljev učbenikov). Ostane nam torej 2876 knjižnih naslovov, a tudi tu še ni konec. Odštevati moramo še naprej.

Tudi tiste, ki izdajo dve ali pa tri knjige letno, lahko še vedno smatramo za prilož nostne založnike. To so razne zveze in zavodi, muzeji, šolski (in drugi) centri in društva, ki izdajajo predstavitvene publikacije za krepitev in prepoznavanje njihovega delovanja. Seveda tudi to niso vedno knjige, ki jih najdete v knjigarnah ali knjiž nicah, gre bolj za interno ali pa specializirano distribucijo, saj so mnoge od teh publikacij brezplačne, v nekaterih primerih pa se tudi prodajajo na kakih dogodkih in podobno.

Tudi število teh založnikov ni zanemarljivo. Založnikov, ki so lani izdali po dve knjigi, je bilo lani torej 166 (skupaj so izdali 332 knjig), založnikov s tremi knjigami pa je bilo lani 74 (skupaj so izdali 222 knjig). Skupaj so izdali 554 knjig in mislim, da nobenemu ne naredimo krivice, če zaokrožimo, da je le dobra četrtina teh naslovov občutneje prisotna na knjižnem trgu. Če torej iz tega segmenta od obstoječe številke odštejemo 400 knjig, nam ostane manj kot 2500 knjig, ki jih izda manj kot 200 založnikov (natančno 195 založnikov je lani izdalo več kot tri knjige).

Do zdaj smo izdane knjižne naslove odštevali od spodaj. Morda je čas, da preobrnemo perspektivo in naredimo še nekaj odštevanja od zgoraj navzdol. Največja slovenska knjižna založnika sta Mladinska knjiga s Cankarjevo založbo (lani 604 knjig) in založba Učila (236 knjig). Skupaj sta izdali 840 knjig. Gre vsekakor za t. i. povsem integrirani založbi, ki imata obe tudi dovolj razprostranjene knjigarniške verige (ter seveda druga prodajna mesta), tako da lahko delujeta povsem samostojno in skoraj neodvisno od preostalega knjiž nega trga (ter preostale knjižne ponudbe). Njihovih izdaj vsekakor ne moremo imeti za »višek«, saj imajo bodisi tržno funkcijo (se pokrivajo s prodajo na trgu) ali pa javno funkcijo (subvencionirani program Mladinske knjige in Cankarjeve založbe). Mladinska knjiga izdaja tudi učbenike, tako da lahko od prejšnje številke (2476 knjig) odštejemo le kakih 700 knjig in pridemo na približno 1776 knjižnih naslovov. To so torej knjižni naslovi, ki izhajajo pri založnikih, ki izdajo več kot tri knjige, razen največjih dveh slovenskih založb.

To je vsekakor precej, precej nižja številka od na začetku navedene številke. Ostala je samo še dobra tretjina. A tudi tu se vse skupaj ne konča. Tudi med založ niki, ki izdajajo štiri ali več knjig, je ogromno takih, ki seveda niso klasični založniki: tu so razna ministrstva, fundacije, podjetja, muzeji itn., ki tako ali drugače redno izdajajo razne publikacije. Za pokušino: založ nikov, ki so izdali po 4 knjige, je bilo lani 38 (skupaj so torej izdali 152 knjig), a med njimi sem našel samo štiri klasične knjiž ne založnike, ki svoje knjige ponujajo na celot nem trgu. Podobno je tudi pri tistih, ki so izdali 5 knjig. Takih založnikov je bilo lani 25 (skupaj torej izdanih 125 knjig), vendar pa med njimi najdete samo šest klasičnih knjižnih založ nikov, preostalo so nekonvencionalne knjižne izdaje (seveda tudi učbeniki itn.). Skup no število knjiž nih naslovov, ki so jih izdali založniki štirih ali petih knjig, je 277 in ne moremo mnogo zgrešiti, če jih od prejšnje številke odštejemo še 150 in pridemo (1776 – 150) do številke 1626.

Žal ne gre končati že tu. Tudi med 130 založniki, ki izdajo 6 knjig in več, niso samo založniki, ampak razni javni zavodi, skladi, tudi javna agencija za knjigo (lani 7 knjig), inštituti, uradi (denimo Statistični urad Republike Slovenije – lani 7 knjig) in podjetja (denimo Lek – lani 7 knjig). Knjig iz teh kategorij je dobesedno še na stotine. Recimo, da jih je 300. Nova številka je torej 1326.

Poleg tega so nam zdaj pri vrhu založnikov z največ izdanimi knjigami ostale založbe, kot je na primer ZRC SAZU (lani 75 knjig), zato pojdimo nazaj na spodnji konec lestvice. Med založniki, ki izdajo več kot 7 knjig, je tudi večina javno sofinanciranih založnikov. Ko tako odštejete še vse te knjige (recimo še 300), ki jih ne moremo imeti za »višek«, saj so tako ali drugače javno financirane in je torej javno ugotovljeno, da so potrebne, pridemo na številko okoli 1000, morda še manj.

To številko, ki predstavlja le petino izhodiščne številke, lahko štejemo za število knjig, ki so izšle zunaj naših dveh največjih založb, in so torej izšle pri preostalih slovenskih založnikih, ki sledijo ideji klasičnega knjižnega trženja: založiti in izdati knjigo z lastnimi sredstvi, potem pa stroške izidov (stroški avtorskih honorarjev, tiska, dela idr.) povrniti s prodajo na trgu.

Poleg samostojnega knjižnotržnega krogotoka, ki je vzpostavljen pri založbah Mladinska knjiga in Učila, prav teh približno 1000 knjižnih nas lovov predstavlja tržno jedro slovenskega založništva. Seveda so znotraj tega zastopani vsi žanri, od precejšnjega števila otroških knjig prek priročnikov in druge stvarne literature do že precej bolj redkih primerkov leposlovja, ki lahko v Sloveniji večinoma izhaja samo še ob kaki drugačni podpori (prej smo omenjali samo slovensko javno sofinanciranje knjig, a poleg tega so tu še evropske in druge knjižne podpore).

Na tej točki se velja vrniti na začetek uvodnika in na nedavni slovenski založniški kongres. Na njem je bilo izpostavljeno, da če upoštevamo revalorizirano vrednost slovenskega knjižnega trga, se je ta v obdobju od leta 2008 pa do 2016, zmanjšal za skoraj polovico. To je finančna slika knjižnega založništva kot gospodarske panoge.

Število knjižnih naslovov se je, kot je tudi že bilo omenjeno, v zadnjih petih letih znižalo za 1000, s približno 6000 na 5000. Na prvi pogled to znižanje ni nič posebnega, pač 1000 knjig manj, še zmeraj jih ostaja veliko. Kako pa to zgleda na drugi pogled?

Če ste zgornje besedilo prebrali podrobneje, ste dobili kar dober vpogled v številke slovenske knjižne produkcije. Na eni strani je skup na številka vseh izdanih knjig, na drugi pa najprej veliko število učbenikov, potem množica knjig, ki jih izdajajo občasni in priložnostni založniki, potem nekaj velikih in samozadostnih založniških sistemov ter javno (so)financirane knjige iz raznih institucij in založb. Kaj še ostane? Ja, vmes so tisti majhni in gibki založniki, ki niso del nobenega sistema (nekateri od njih za del lastnega programa prejemajo tudi javna sredstva), ki se trudijo na tem knjižnem vrtu vzgojiti še nekaj lastnega pridelka, z njim pa zaslužiti toliko, da lahko izdajajo nove knjige. Prav ti so bili v zadnjem obdobju najbolj na prepihu in zmanjšanje števila knjižnih naslovov se je najbolj poznalo ravno pri njih.

V skupnem seštevku to pomeni, da je – kar se tiče številk – velik del slovenskega založništva precej stabilen, upad števila knjižnih naslovov pa je bil v zadnjih letih najbolj povezan s tistim delom izdanih knjig, ki so izšle na tržni osnovi. Z nekaj rezerve lahko rečemo, da je število takih izdaj – ob predpostavki, da so preostali segmenti ostali na istih nivojih – padlo na polovico. In kaj to pomeni za prihodnost?

Nič dobrega. Ko sem pred tedni pisal o razpadu velike knjigotrške mreže na Hrvaškem in potem predpoletno pozval bralce mojih zapisov, naj si za počitnice privoščijo kako knjigo ali dve, sem naletel na komentar prevajalke, sicer strastne bralke in kupovalke knjig, ki je potožila, da jo taki odkriti pozivi motijo, celo blokirajo. To mi je dalo misliti. Zato ne bom več tako neposreden.

Če celo tisti, ki tako ali drugače živijo od knjig, ob neposred nem (rdečem) alarmu, da se je obseg slovenskega založništva skrčil za polovico (kar seveda neposredno vpliva na količino denarja, ki je namenjen za produkcijo knjig), ne želijo, da se o nujnosti kupovanja slovenskih knjig piše neposredno, potem smo tisti, ki se tako ali drugače ukvarjamo s knjigami, res na hudi preizkušnji, kako to posredovati javnosti.

Zato mi tokrat na koncu ostane le eno vprašanje: Se vam še vedno zdi, da v Sloveniji izhaja preveč knjig?


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...