Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Urednikov uvodnik

Kakšne so in kakšne bodo nove slovenske knjižne založbe*

Bukla 103, 10.9.2014

Kakšne so in kakšne bodo nove slovenske knjižne založbe*

Ko kupec v knjigarni prime v roke novo knjigo in na njej poišče založbo, pri kateri je izšla, nima čisto predstave, kakšne vrste založba stoji zadaj. Logotipi so po navadi majhni, založbe pa so lahko majhne ali pa tudi velike, lahko obstajajo že sto in več let ali pa je to šele njihova prva knjiga. Če pogledamo obstoječo slovensko založniško pokrajino, lahko vidimo, da ta predstavlja svojevrsten preplet starega in tradicionalnega ter novega in sodobnega. Še zmeraj delujeta dve založbi, ki sta z izdajanjem knjig začeli v devetnajstem stoletju. Celjska Mohorjeva založba je lani praznovala 160-letnico svojega obstoja, Slovenska matica pa letos obeležuje svojo 150-letnico. Naslednji paket še delujočih založb izhaja iz obdobja skoraj stoletje pozneje; ustanovljene so bile, pogosto kar z dekretom, kmalu po drugi svetovni vojni in nekaj jih deluje še danes. To so Mladinska knjiga s Cankarjevo založbo, DZS, ki zadnje desetletje izdaja večinoma učbenike, ter Tehniška založba Slovenije, ki pa se v zadnjem času sooča z vse večjimi poslovnimi težavami. Leta 1947 je začela delovati tudi založba Kmečki glas, pri kateri so štiri leta poprej že začeli izdajati istoimenski časopis. Naslednji, sicer manjši založniški val je nastal v osemdesetih letih, ko beležimo ustanovitev tako humanističnih založb, kot sta denimo Studia Humanitatis in Krtina, kot tudi nastanek prvih klasičnih sodobnih založb, kot je denimo Didakta. Devetdeseta leta, ki so v Slovenijo prinesla podjetništvo in kapitalizem, so povzročila nastanek največjega vala založb, ki delujejo še danes. V tem času je nastalo veliko založb, ki danes sooblikujejo slovenski knjižni prostor, od založb Učila, Modrijan in Rokus prek založb Družina, Kres in Sanje do Študentske založbe, založbe *cf in Sophie. Nastajanje založb se je nadaljevalo tudi v tretjem tisočletju in poteka tudi zadnja leta, v času krize. Seveda pa se način delovanja in organizacija novonastalih založb vse bolj razlikujeta od tistih, ki poslujejo že vsaj dve desetletji in več.

Založbe, ki so v Sloveniji v tretjem tisočletju izdajale več kot trideset knjižnih naslovov, kar je predstavljalo nekakšno naravno mejo za vzpostavitev klasične knjižne strukture z vsemi spremljajočimi funkcijami (uredniške in poslovne), so bile do začetka krize večinoma klasično organizirana podjetja z jasnimi delovnimi mesti, delovnimi prostori in konvencionalnim poslovnim obnašanjem. Kriza pa s svojim vsestranskim padanjem knjižnih prihodkov založbe sili v povsem drugačne poslovne modele. Tako založbe v obliki rednih delovnih mest ohranjajo samo svoje čvrsto jedro, ki je po navadi, če gre za klasično gospodarsko družbo, neposredno pogojeno tudi z ustanoviteljem založbe. Druge delovne funkcije pa skušajo zapolniti s pogodbenimi sodelavci različnih vrst ali pa jih preusmeriti na druga specializirana, denimo distribucijska podjetja. Ko je dr. Miha Kovač na spomladanskem kongresu založnikov primerjal škotsko in slovensko knjižno založništvo, je bila ena od posebnosti, ki jo je zaznal med svojim obiskom knjižne Škotske, precejšnje število založb, ki delujejo v »dveh ali treh pisarnah« (od katerih je ena po navadi priročno skladišče), v katerih je samo nekaj zaposlenih, ki neposredno, običajno kot uredniki in podobno, sodelujejo pri nastajanju vsebine (gre torej za komunikacijo z avtorji, saj se tam veliko bolj kot prevajanju posvečajo izdajanju izvirnih del) in aktivno seznanjajo distributerska podjetja z njihovimi izdajami. Vse druge funkcije založbe so prenesene na podizvajalce ali kooperante. Glede na to, katere založbe so v zadnjih letih, letih krize, nastale pri nas, lahko ugotovimo, da se tudi v Sloveniji že nekaj let vzpostavlja podoben tip založb.

Nove knjižne založbe delujejo po drugačnem poslovnem načelu. Poslujejo z izjemno nizkimi fiksnimi stroški, kar pomeni, da pogosto nimajo najetih niti pisarn, ampak delujejo kar od doma, kjer je tudi priročno skladišče. Te založbe nimajo nekega posebnega administrativnega ali prodajnega osebja, vse funkcije so združene v osebi ali dveh, ki nadzorujeta nastajanje novih knjižnih naslovov od ideje pa do natisa. Ne glede na to pa so te založbe zelo aktivne pri promociji svojih knjig, saj se zavedajo, da se lahko samo tako prebijejo iz anonimnosti. Pri tem pa so nekatere prodajne poslovne funkcije, kot je distribucija knjig po knjižnicah in knjigarnah, pogosto ločene od same založbe ter predane podizvajalcem, tj. drugim, specializiranim podjetjem.

Na prvi pogled bi lahko menili, da gre za založbe s t. i. barbarskim, torej ne dovolj izdelanim in samo priložnostnim načinom poslovanja, a primerjava z majhnimi škotskimi založbami hitro pokaže, da gre za koncept, ki bo najbrž zaznamoval prihodnje delovanje (novih) majhnih slovenskih knjižnih založb. Še posebej to velja ob naslednjih dveh dejstvih: a) da zdaj na trgu stabilno poslujejo založbe z zelo koncentrirano upravljavsko strukturo, pogosto tudi družinskega tipa, in b) da se slovensko založništvo nahaja tudi v obdobju t. i. menjave generacij, torej notranjega vsebinskega prestrukturiranja, saj panogo ob koncu svoje delovne kariere počasi zapuščajo še zadnji uredniki starega kova, ki so se v prvi vrsti vsebinsko ukvarjali s knjigami, na drugi strani pa vanjo prihajajo novi kadri, ki knjige gledajo tudi veliko bolj v tržnem kontekstu. Še več: ta koncept je po svoje enak oziroma zelo blizu delovanju majhnih (programskih humanističnih) in drugih založb z let nim programom, ki povprečno vključuje deset do petnajst knjižnih naslovov. Take založbe lahko delujejo ob predpostavki, da del splošnih stroškov poslovanja pokriva javna podpora ali pa kaj drugega.

Slovenska knjižna pokrajina se v zadnjih letih torej pomembno spreminja. Nekaj, kar je bilo včasih veliko, lahko zdaj tudi izginja. Na drugi strani pa nastajajo nove majhne založbe, ki bodo kot takšne morda lahko tudi preživele. Letošnja jesen bo spet prinesla nekaj sprememb na založniškem trgu, vsekakor pa bo prinesla tudi veliko novih knjig. Eno pa je gotovo: tako logotipi knjižnih založb kot tudi njihove knjige so si lahko med seboj podobni, vendar pa so založbe, ki so jih izdale, po svojem notranjem ustroju povsem različne.

* Del uvodnika je prirejen iz knjige Izgubljeni bralec; slovensko knjižno založništvo v času krize, ki jeseni izide pri založbi Litera.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...