Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Urednikov uvodnik

Šola in branje knjig*

Bukla 104, 15.10.2014

Šola in branje knjig*

Novo šolsko leto je že v polnem pogonu, s tem pa tudi obveznosti učencev in dijakov v zvezi z branjem knjig. Glede na to – o tem smo v preteklosti že pisali – , da so nekatere šolske knjižnice v vse slabšem stanju in da mnoge od njih že dlje časa niso kupile novih knjig, je aktivno usmerjanje v branje, tako v obvezno kot izbirno, v veliki meri prepuščeno pedagoškemu kadru in njegovi pobudi. Šolski kurikul je v smislu obravnavane in priporočene literature dovolj širok, da učiteljem omogoča sestavo komunikativnega, a hkrati tudi kakovostnega literarnega obveznega branja. Kljub temu pa se še vedno pogosto srečujemo z očitki staršev, da so obvezna domača branja naravnana preveč staromodno, kar otroke dejansko odbija od nadaljnjega branja v dobi odraslosti, saj si v povezavi z branjem v mladosti preprosto ne naberejo dovolj pozitivnih izkušenj.

To potrjuje tudi dinamika neobveznega in prostočasnega, a s šolo vseeno do neke mere povezanega branja, ki se med šolanjem izraža skozi izpolnjevanje bralne značke. Medtem ko, tako kažejo neuradni podatki Društva Bralna značka Slovenije, v obdobju po letu 2010, v prvem triletju osnovne šole pogoje za pridobitev posamezne letne bralne značke izpolni kar petindevetdeset odstotkov vseh učencev, začne ta delež v nadaljevanju šolanja močno padati. Ob koncu drugega triletja, ko učenci že sami začnejo spoznavati, da tovrstno branje ni obvezno, število tistih, ki opravijo bralno značko, pade že na šestdeset odstotkov, do konca osnovne šole pa že na skrb vzbujajočih štirideset odstotkov. Pri tem se je treba zavedati, da je za pridobitev značke treba prebrati samo pet knjig v enem šolskem letu in da je preverjanje prebranega zelo ohlapno.

Ogromne so tudi razlike med posameznimi šolami. Če med seboj, denimo, primerjamo bralne »uspehe« ljubljanskih šol, potem lahko vidimo, da v Ljubljani obstajajo šole, kjer bralno značko zaključi samo petnajst odstotkov devetošolcev, na drugi strani pa obstajajo tudi šole, ki imajo skoraj 75-odstotno uspešnost. Skupno povprečje, ki je za deveti razred ljubljanskih osnovnih šol dvainštirideset odstotkov, je tako v načelu zelo varljivo.

Vse to pomeni, da sta »navajanje« mladih na branje knjig in njihova dolgoročna zavezanost branju in knjigam zelo povezana s konkretnimi učitelji in njihovim individualnim pristopom do razširjanja ljubezni knjig med učence. Če ti v drugem in tretjem triletju osnovne šole te pozitivne izkušnje v povezavi z branjem ne razvijajo, je le malo možnosti, da bodo svoje bralne sposobnosti razvijali še naprej ter postali pravi, reflektirani bralci. Dejstvo je namreč, da so, tako kot med običajnimi ljudmi, tudi med učitelji ogromne razlike, in tako obstajajo eni, ki imajo sposobnost navdušiti in/ali prepričati skoraj celotne razrede otrok za vsaj minimalen nivo branja, na drugi strani pa so učitelji, ki lahko mirno gledajo, da ob koncu šolanja v njihovih razredih bralno značko opravlja samo dobra desetina otrok.

Ravno zato so tako dragoceni tisti starši in učitelji, ki v (svojih) otrocih uspejo prebuditi strast do knjig. To pa še posebej velja tudi pozneje, v srednji šoli, ko dijaki osebnostno dozorevajo. Branje v teh letih lahko postane vrednota, ki jo potem zasledujejo tudi v svoji odraslosti, lahko pa se v tem času izkristalizira kot nebodigatreba, od katerega bodo v prihodnjem življenju večinoma bežali ter se ga oprijemali samo v nujnih primerih.

Pregled bralnega programa obveznih domačih branj v prvem letniku ene od ljubljanskih srednjih šol (znotraj enega šolskega leta so bile to štiri klasične domače in tuje drame ter knjiga Zgodbe Svetega pisma) hitro pokaže, da pri takem izboru ni prisotna nikakršna želja po tem, da bi učitelj slovenščine mladim bralcem na začetku srednje šole skušal predstaviti raznovrstnost in tudi privlačnost slovenske in svetovne literature ter jih želel potegniti vanjo. Še več, izbor je ostal skoraj povsem zamejen v samo eno, dramsko literarno zvrst, ki je že po definiciji precej neprivlačna za branje tudi pri veliki večini odraslih, v prvi vrsti pa je seveda namenjena gledališkemu uprizarjanju (žal potem niti ni prišlo do tega, da bi dijaki kakšno od teh branj v istem šolskem letu videli tudi uprizorjeno na gledaliških odrih). Na vprašanje učitelju, kako to, da ni v vsem šolskem letu za domače branje na voljo niti enega romana, je ta odgovoril, da je to na vrsti v naslednjem šolskem letu. Kot da je časa za oblikovanje bralca neskončno in leta sama po sebi ničesar ne pomenijo. Kot da ni jasno, da se je s tako neprivlačnim bralnim izborom znotraj enega šolskega leta za zmeraj izgubilo še nekaj dotedanjih bralcev. Namesto resnih bralcev je tako še več možnosti, da ti bralci zaradi takih »ravnanj« postanejo nebralci.

Na svoj način to potrjuje poročilo raziskave Bralna kultura in nakupovanje knjig v Republiki Sloveniji, ki sta jo spomladi naročila naše ministrstvo za kulturo (še pod ministrom Urošem Grilcem) in Javna agencija za knjigo in ki jo je raziskovalna ekipa oddala ob koncu septembra. Rezultati jasno kažejo (moja interpretacija): a) za približno stalno vpetost v bralni proces je treba prebrati vsaj eno leposlovno knjigo na dva do tri mesece, b) da ljudje, ki berejo, večinoma berejo domače in prevedene leposlovne romane, preostale literarne zvrsti so bistveno manj zastopane, zato bi morale biti v tem smislu strukturirane tudi šolske bralne zahteve, in c) šola je, poleg staršev in domačega okolja, še vedno najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na (dolgoročno) branje, pri čemer pa, tako je vidno iz rezultatov, ta vpliv ni vedno samo pozitiven.

Komaj čakam, da se bo naročnik odločil za javno predstavitev rezultatov te raziskave. Na temo bralne kulture in nakupovanja knjig se bo tako lahko razvila (konstruktivna) razprava. Morda je 30. knjižni sejem, ki nas čaka za nekaj vogali, več kot primerna priložnost za to.

* Del uvodnika je prirejen iz knjige Izgubljeni bralec; slovensko knjižno založništvo v času krize, ki jeseni izide pri založbi Litera.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...