Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Urednikov uvodnik

Zasebno in javno v slovenskem založništvu

Samo Rugelj, Bukla 110-111, 20.5.2015

Zasebno in javno v slovenskem založništvu

Minuli mesec je v knjižni branži kar nekaj razburjenja povzročil razpis Ministrstva za kulturo, ki naj bi dodelil sredstva za zagotavljanje oddaljenega dostopa do e-knjig. V medijih so se pojavili očitki, da je razpis, na katerega se gospodarske družbe niso mogle prijaviti, očitno prirejen za enega in edinega možnega prijavitelja. Na koncu te medijske gonje je bil umaknjen. Kaj bo z njegovo usodo, ni znano, morda niti ne bo več izpeljan in se sredstva za ta projekt sploh ne bodo podelila, kar se mi zdi najslabši možni rezultat. Na tem primeru sem se naučil vsaj dve reči. Pojdimo po vrsti.

1. Medijsko poročanje. V zvezi z razpisom sem nekajkrat dobil novinarska vprašanja. Nekatera so bila tudi precej provokativna, denimo ali osebno mislim, da je bil razpis namerno prikrojen določenemu prijavitelju. To je od mene terjalo natančne in podrobne odgovore, saj je šlo za občutljivo problematiko, pri kateri bi površno izražanje lahko slabo vplivalo na zaradi slabih gospodarskih razmer včasih tudi precej napete odnose znotraj založniške panoge, kjer je v koeksistenci pač treba živeti na dolgi rok.

Na žalost pa sem se večkrat soočil z neustreznim povzemanjem in rezanjem mojih izjav, ki so moje splošno mnenje postavljale v drug, ožji kontekst. Navedel bom konkreten primer. Ko so me denimo iz nekega časopisa vprašali: »Ali ocenjujete, da bo razpis pomembno prispeval k razvoju področja e-založništva, e-knjigotrštva in izposoje e-knjig?«, sem odgovoril takole: »To iz razpisa ni najbolj razvidno. Že zdaj imamo več portalov, ki prodajajo e-knjige, zato ni jasno, kaj konkretno se bo s sredstvi iz tega razpisa izboljšalo. Vsekakor pa je dobrodošlo, da je država, kar kaže ta razpis, prepoznala nujnost vlaganja v izboljšavo založniške infrastrukture – na tem področju so bila, sploh v primerjavi s knjižničnim sektorjem, javna vlaganja v zadnjih letih res pičla.« Časopis je objavil samo drugi stavek mojega odgovora in pri tem v članku zamolčal drugi del mojega odgovora, ki je ključen za celostni vtis in moje resnično mnenje.

Če novinarji nekoga prosijo za mnenje, ker cenijo njegove izkušnje ali znanje z določenega področja, potem je logično, da njegovo izjavo objavijo v celoti, saj je le tako relevantna. Rezanje napisanega stališča me je postavilo v stransko vlogo nekoga, ki je uporabljen predvsem v kontekstu novinarjevega dokazovanja poante zgodbe in njegovega mnenja, da je bil razpis prirejen, ne pa temeljnega novinarskega načela, da maksimalno objektivno predstavi obravnavano problematiko. Razlog naj bi načeloma bil pomanjkanje tiskanega prostora. Sam pa menim, naj se medij raje ne loteva tem, ki jim potem ne more nameniti ustreznega prostora.

Kaj je nauk te zgodbe? Od zdaj naprej bom sodeloval samo v tistih razpravah, ki bodo celovito povzemale mnenja anketiranih.

2. Izboljšava založniške infrastrukture. Ne glede na specifikacijo razpisa se mi je pri vsem skupaj zdelo res pozitivno to, kar sem tudi omenil v svoji integralni izjavi – da je država prepoznala nujnost vlaganja v izboljšavo založniške infrastrukture. Če na primer pogledamo dvajsetletno obdobje 1990– 2010, je bilo to, kako se je založniška panoga razvijala v tehnološkem, prodajnem in distribucijskem smislu (ne glede na majhnost trga), bolj ali manj prepuščeno njeni lastni podjetniški (tržni) pobudi. V tem času je to še nekako šlo, saj so se založbe, na teh področjih razvijale v okviru lastnih možnosti, bodisi da so v proces dela vpeljevale računalniške in informacijske tehnologije (denimo sama produkcija knjig, vodenje baz podatkov itn.) ali pa so v svoje distribucijske in prodajne procese (denimo spletne knjigarne) vpeljevale tudi sodobnejše trženjske prijeme (denimo trženje z direktno pošto itn.).

Potrebnost nadgradnje obstoječih založniških aktivnosti z digitalnimi platformami (denimo vzpostavitev informacijske baze v okviru projekta Knjige na trgu ali pa prodajnega kanala pri elektronskih izdajah knjig) se je tako zdela prvovrstna priložnost, da bi se, potem ko se je zadnjega četrt stoletja infrastrukturno v vseh pogledih, od novih stavb do nove informatike, nadgrajevalo predvsem knjižnični sistem, vsaj majhen del javnih sredstev namenil tudi posodobitvi založniške infrastrukture. Korist od nje bi imel večinski del založniške panoge pa tudi drugi, ki so tako ali drugače v stiku s knjigami. Vendar se je v takih primerih hitro pojavil problem razmejitve javnega in zasebnega interesa ter posledičnega financiranja. Želite konkreten primer? Pri projektu Knjige na trgu, ki si ga je več let prizadevala stabilno urejati naša založba, se je že kmalu po začetnem zagonu zataknilo pri nadaljnjem financiranju, v nadaljevanju pa je Ministrstvo za kulturo z razpisom, na katerega se gospodarske družbe niti niso mogle prijaviti, za njegovo vnovično vzpostavitev (še zdaj mi ni jasno, kaj je narobe z našim portalom) izbralo Javno agencijo za knjigo, ki mora portal vzpostaviti povsem od začetka. Le dobro leto kasneje se je enako zgodilo tudi pri tem razpisu, ki je gospodarskim družbam onemogočil kandidiranje za razpisna sredstva na področju dostopa do e-knjig.

S takim konceptom se založnikom v prihodnosti vse bolj izmika možnost aktivnega sodelovanja pri vzpostavljanju založniške infrastrukture, ki je hkrati namenjena ravno njihovemu lažjemu delu v vse težjih gospodarsko-kulturnih pogojih, obenem pa njeno potiskanje v nedrja javnih institucij grozi, da ta infrastruktura na koncu ne bo dosegla svojega prvotnega namena in torej sploh ne bo služila založništvu. Vsak dan strožja evropska zakonodaja, ki vse bolj onemogoča državno pomoč podjetjem, ne glede na to, za kakšno dejavnost gre (za dejavnost, ki ima dvomilijonski trg, vsekakor ne morejo veljati klasična ekonomska načela), je v tem smislu samo še dodatna ovira za nadaljnji infrastrukturni razvoj založništva. Glede na sedanje stanje pa ne gre pričakovati, da bi se to lahko pomembno razvijalo samo z lastnimi viri.

Od tega bomo na koncu imeli škodo vsi, ki bivamo na Slovenskem in so nam knjige blizu: od avtorjev in založb kot tistih, ki ustvarjamo knjige, prek knjižnih posrednikov, kot so knjigarne in knjižnice, do bralcev in kupcev, torej tistih, ki so jim knjige namenjene.

Morda je zdaj pravi čas, da se ponovno premisli o logiki zasebnega in javnega v slovenskem založništvu.

(Več o tem v uvodniku naslednje številke revije Sodobnost.)


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...