Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Urednikov uvodnik

Pisanje o knjigah in kulturi kot priložnost za nove bralce

Samo Rugelj, Bukla 140, 07.2.2018

Pisanje o knjigah in kulturi kot priložnost za nove bralce

Kaj se je dogajalo s poročanjem o kulturi v pretek lem obdobju? Nič dobrega. Zadnje, krizno desetletje je bolj ali manj potekalo v smeri poudarjene erozije prisotnosti kulture v celot nem domačem medijskem prostoru. Kulturne vsebine so v digitalnih, predvsem pa v tiskanih medijih upadale že prej, saj se je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja tudi na tem področ ju začela vzpostavljati tržna logika in jas no lastniš tvo tradicionalnih (in seveda novih) medijev. Kulturo, s tem pa tudi knjige, so mediji kot nekaj manj zanimivega in vse bolj obskurnega začeli potis kati na obrobje ali pa skoraj v celoti izrivati iz svojih vsebin.

Pri medijih, ki poslujejo po tržni logiki, naj bi bil v ozadju poslovni razlog, češ kultura ljudi ne zanima, četudi ta ni povsem logičen, saj so tisti, ki sprem ljajo kulturo, pogosto tudi ljudje, ki so pripravljeni plačevati za take in drugačne medijske vsebine. Popolnoma nerazumljivo pa je to pri takih medijih, kot sta nacionalna televizija in radio, ki ne delujeta po tržnih načelih, saj sta financirana z našim neposred nim in obveznim prispevkom.

Vendar so z letošnjim letom tudi tam začele veljati nove programske smernice, ki so že poprej precej borna in zelo selektivna poročanja o kulturi na nacio nalni televiziji potisnile v še bolj odmaknjene in pozne večerne termine. Argument: umestitev kulture neposredno za večerno oddajo Odmevi toliko in toliko gledalcev odvrne od nadaljnjega gledanja prvega programa nacionalne televizije, medtem ko se to ne zgodi (ali pa se zgodi v precej manjši meri), kadar takoj za to oddajo sledijo športne vsebine.

Medtem ko na nacionalki štejejo svoje gledalce in delajo grafe gledanosti ter tako sebi kot drugim dokazujejo, da kulture sploh ne potrebujejo (kot da ne razumejo, da gre obvezen televizijski pris pevek ravno za take netržne vsebine, kot je kultura, medtem ko bi se morale tržne vsebine, med katere spada tudi večina vrhunskega športa, pač pokrivati iz tržnih virov), se še enkrat vrnimo k drugim (predvsem tiskanim) medijem in ponovno premislimo, ali se njim morda – čisto poslovno gledano – splača umeščati kulturo v svoj vsebinski program.

Mediji, med katere spada tudi naša revija, so v osnovi, če ostanemo pri kulturi, predvsem prinašalci novic o kulturnih dogodkih in kritik le-teh. Med kulturne dogodke pa uvrščamo izide novih knjig, aktualne predstave (gledališke, filmske, plesne, glasbene itn.) ter druge prireditve, nastope, razstave in fizične ali pa elektronske (pop)kulturne izdelke. Vse to so primarne kulturne stvaritve, mediji pa so njihovi (včasih le sekundarni) poustvarjalci.

V načelu velja, da je za ogled predstave, razstave ali branje knjige treba nekaj plačati (čeprav to ni ved no nujno – knjige so za branje zastonj na voljo v knjižnicah, filme predvajajo tudi po televiziji in drugod itn.), kar avtomatično pomeni, da so plačniki teh storitev (obiskovalci, bralci, gledalci itn.) tisti ljudje, ki jih te vsebine poudarjeno zanimajo. Če govorimo še bolj konkretno o knjigah, so tisti, ki kupujejo knjige, načeloma pač tisti, ki so za kulturne vsebine pripravljeni plačati vsaj nekaj (deset) evrov in tudi več. Takih ljudi je morda kaka desetina celotne populacije, kar je že številka, s katero se splača poudarjeno ukvarjati tudi v medijskem smislu.

Če zdaj na vse te ljudi (obiskovalce, bralce, gledalce itn.) pogledamo s perspektive tiskanega medija, ki ima – poleg neke vsebinske naravnosti – v času gospodarskega ogrevanja tudi ambicijo, da bi znova povečal število svojih naročnikov, bralcev in kupcev, je na mestu naslednje vprašanje: Kje iskati nove bralce (novega ali starega) tiskanega medija in kako? Osredotočil se bom na knjige in tako zastavljam naslednje vprašanje: Je nove bralce in s tem tudi kupce tiskanega medija laže dobiti med tistimi, ki že zdaj kupujejo in berejo knjige, ali bi to šlo laže pri tistih, ki tega zdaj ne počnejo in iščejo le vsebine, ki so brezplačne?

Na mojem primeru bi bilo to videti približno takole. Že dobra tri deset letja redno kupujem (in berem) knjige (pa tudi časopise in revije), zato bom najbrž veliko laže kupil še kak nov tis kani časopis ali revijo za razliko od nekoga, ki tega ni vajen početi. Zakaj? Če nekdo ničesar ne bere, še manj pa plačuje za tiskane vsebine, potem ni logično, zakaj bi se zdaj, ko je nekaj več denarja, naenkrat naročil na kateri koli plačljivi medij? Nove naročnike za časopise, revije in druge tiskane medije je torej po mojem mnenju bistveno laže dobiti ali vsaj iskati med bralci in kupci knjig kot pa med nebralci in nekupci.

Naj tole razglabljanje povlečem še za en pomemben korak naprej: Zakaj bi se naročil ali podaljšal naročnino na neki tiskani medij, če mi ta ne prinaša novic in informacij ter kritik iz sveta knjig (in kulture), ki me zanimajo in jih redno spremljam? V sploš nem gre namreč takole: tisti, ki kupujejo in berejo knjige ter trošijo tudi za druge kulturne dobrine, bodo raje kupili medije, ki prinašajo tudi informacije o knjižnih in drugih kulturnih vsebinah.

Kaj vse to pomeni pod črto? V načelu gre za paradoks. V času, ko se na nacionalni televiziji kulturi (in s tem tudi knjigam) vse bolj odpovedujejo, saj jo štejejo za netržno, so v obdobju gospodarske rasti ravno kupci in bralci knjig ter obiskovalci drugih kulturnih prireditev tisti, ki bi se jim bilo smiselno posvetiti pri medijih, osredotočenih na trg in lastno rast. Če kdaj, so knjige, kultura in poročanje o njih, ravno zdaj, ko določenemu delu prebivalstva ostaja nekaj denarja za vlaganje v kulturno potrošnjo, tista kakovostna tržna vsebina, ki si jo bralci, gledalci in kupci želijo in tudi pričakujejo. Vse to lahko mediji s pridom izkoristijo.

Seveda pod pogojem, da si želijo povečati svojo naklado, branost in tudi priljubljenost.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...