Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Urednikov uvodnik

Založniški standardi: mit ali resničnost?

Samo Rugelj, Bukla 123-124, 06.07.2016

Založniški standardi: mit ali resničnost?

Če želiš delati v lekarni, moraš imeti poleg diplome opravljen strokovni izpit, če želiš redno delati v knjižnici, je seveda po diplomi treba narediti bibliotekarski izpit, to pa velja tudi za vse delavce v vzgoji in izobraževanju. Tako posamezni cehi in stroke tudi pri nas po eni strani zagotavljajo približno ustrezno kakovost opravljanja posameznega poklica, po drugi pa omejujejo in pogojujejo vstop na določeno delovno področje z ustrezno »licenco« za opravljanje posameznega dela.

Kako pa je pri založništvu in izdajanju knjig (in tudi pri izdajanju revij ali drugih, recimo elektronskih medijev)? Nič takega ni potrebno. Kdor koli si v Sloveniji zamisli, da bo izdal knjigo, in takih različnih subjektov je vsako leto veliko, krepko več kot tisoč, se tega lahko loti takoj. Ko je knjižno besedilo končano, ga s pomočjo sodobnih tehnologij pripraviš za tisk, pridobiš CIP in skupaj s črtno kodo ter ceno je knjiga po prihodu iz tiska že pripravljena za prodajo na prostem trgu.

Mora knjiga imeti urednika? Ni nujno. Mora imeti lektorja? Še manj nujno. Kaj pa oblikovalca? Ah, z računalnikom zna danes delati že vsak otrok. Ali mora morebiti za kakovost izdaje jamčiti pravna oseba s tako ali drugačno formalno registracijo? Ni pravega razloga, veliko knjig v Sloveniji izide v okviru takšne ali drugačne samozaložbe ali pa takšnega ali drugačnega društva kot njihova čisto postranska dejavnost.

Razprava o tem, ali bi bilo treba v uredniški oziroma založniški poklic kdaj poseči z bolj čvrstimi formalnimi okvirji, v Sloveniji poteka že vrsto let. Nazadnje jo je na plano v obliki založniških standardov, ki bi jih bilo treba sprejeti in potem tudi spoštovati, prinesel Slavko Pregl kot prvi direktor Javne agencije za knjigo leta 2009 in načeloma so se vsi strinjali, da je to potrebno. Vendar se ni nič spremenilo.

Eden od običajnih odgovorov je bil: »Saj vsi vemo, kakšna mora biti dobra knjiga. Besedilo mora biti kakovostno urejeno, lektorirano in postavljeno, knjiga pa mora biti kakovostno natisnjena.« Problem je seveda v tem, da so ustrezni založniški standardi v nekaterih založbah, predvsem tistih s tradicijo, vsekakor primerno vzpostavljeni, zadeve pa se pogosto začnejo zapletati pri novih in/ali občasnih založnikih, kjer (še) ni ustrez nega znanja in izkušenj.

Ena od glavnih tem na nedavnem založniškem kongresu so tako spet bili tudi založniški standardi. Na okrogli mizi, v družbi izkušenih urednikov, se je izpostavilo, da bi morali založniški standardi v grobem zaobjemati tri področja: ustrezno vsebinsko urejenost besedila (izvirnega ali prevodnega), jezikovno ustreznost besedila in pa grafično/tehnično ustreznost v knjižno obliko postavljenega besedila. Ali k tem zahtevam pristopiti formalno ali ne in kako bi se dalo to storiti, pa je že bila tema, o kateri (vsaj na okrogli mizi) še ni bilo možno doseči skladnega dogovora.

V okviru te debate se je hitro pokazala ena od možnih rešitev tega vprašanja. Z njo bi se enkrat v prihodnosti lahko formaliziralo poklic urednika, ki bi moral biti naveden v vsaki knjigi, s svojim imenom (in poprej opravljenim izpitom, ki bi vključeval ustrezno poznavanje uredniških tehnik, od vsebinske prek jezikovne do oblikovne platforme) pa bi zagotavljal, da je knjiga izdana v skladu z minimalnimi založniškimi standardi.

Tako bi se zgodilo dvoje: poklic urednika bi takoj postal bolj cenjen (marsikdo še zdaj ne ve čisto točno, kaj urednik počne; več o tem v pogovoru z dolgoletnim urednikom in predavateljem Andrejem Blatnikom v tej številki Bukle), po drugi strani pa bi bilo veliko izdanih knjig na precej višjem kakovostnem nivoju. Urednik je namreč tisti (ne samo v manjših založbah), ki posamezno knjigo spremlja od začetka (torej od izbire izvirnega ali prevodnega besedila) pa vse do konca knjižnega produkcijskega procesa (do natisnjene oziroma v e-obliki izdane knjige).

Verjetno obstaja več razlogov, zakaj doslej ni prišlo do formalizacije pogojev za izdajanje takšnih ali drugačnih besedil. Eden je gotovo svoboda govora, ki bi bila z morebitno neustrezno uporabo formalizacije pogojev lahko tudi zlorabljena (tistemu, ki oblastem iz takšnih ali drugačnih razlogov ne bi bil všeč, preprosto ne bi podelili licence in ne bi mogel izdajati ter distribuirati svojih vsebin).

Vendar pa bi v okviru formalizacije izdajanja knjig vseeno lahko vzpostavili več nivojev. Preprosto tako, da bi bil urednik z licenco obvezen vsaj pri tistih knjižnih izdajah, ki s svojimi prihodki ciljajo tudi na javna sredstva (bodisi v procesu produkcije ali pa prodaje, denimo splošnim knjižnicam). Tako bi bili vsi interesi zadovoljeni in tudi ohranjeni: tisti, ki želi še naprej izdajati knjige po svojih standardih in jih prodajati na prostem trgu, bi to lahko počel še naprej brez ustrezne licence, tisti, ki se jih je odločil prodajati tudi na javnih trgih, pa bi moral urediti še to formalno plat.

Morda je poletje primeren čas tudi za razmislek o teh rečeh. Uredništvo Bukle vam želi aktivne počitnice in naj knjige ne bodo daleč stran od vas!


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...