Knjižnica kot refleks in knjigarna kot refleksija
Oni dan me kliče znanec, sicer intenziven bralec in ugleden publicist, ki je ravno prebral mojo knjigo Izgubljeni bralec, in mi reče:
»Živio, evo zate imam eno drobno osebno štorijo v zvezi s knjigami.«
»Na dan z besedo,« sem mu odvrnil.
»No,« je nadaljeval, »ravno danes se mi je zgodilo, da je sin, sicer dijak, prišel domov in mi povedal, da ima novo knjigo za domače branje. Ker sem šel ravno ven, sem mu rekel, naj mi pove naslov, da mu knjigo prinesem, da jo bo lahko začel čim prej brati. Pove mi naslov in v mestu avtomatično zavijem … v knjižnico. V njenem preddverju se spomnim, ej, saj bi šel lahko ponjo morda tudi v knjigarno. A ker sem bil že notri, sem šel do pulta in vprašal, ali jo imajo. Izkazalo se je, da so bili vsi izvodi knjige izposojeni, zato sem pot podaljšal do knjigarne, kjer sem jo lahko takoj kupil po dovolj ugodni ceni. Zanimivo pa mi je bilo to, da sem ob knjigi, kljub temu da drugače knjige redno kupujem, najprej refleksno pomislil na knjižnico, ne pa na knjigarno. To je lepa ilustracuja dejstva, o katerem pišeš v svoji knjigi – zakaj sta slovenska knjiga in založništvo v zadnjih petih letih v takem upadu. Tudi kupci knjig pogosto najprej pomislimo na knjižnico kot na primarni kraj, kjer pridemo do želenega knjižnega naslova. V zvezi s knjigami imamo refleks, pogosto pa nam pri tem zmanjka refleksije.«
Druga zgodba ima s knjigami na prvi pogled malce manj zveze – a tak je samo prvi pogled. Pred dnevi sva se z enim naših avtorjev, za letos pripravljamo tudi njegove nove knjige, dobila na delovni malici, da se pogovoriva o bližnji preteklosti in prihodnjih načrtih. Beseda je nanesla tudi na Ameriko, kamor redno hodi tako na potovanja kot tudi na samoizobraževanja, in med drugim mi je povedal tudi to, da si tam redno nakupi zalogo najbolj navadnih kemičnih svinčnikov znamke Bic.
»Navadnih kulijev?« sem ga začudeno vprašal.
Ja, ti so neverjetno poceni, mi je navdušeno razlagal naprej, deset kosov za en sam dolar (kako lahko pri tem sploh kdo zasluži, se je spraševal), obenem pa so neverjetno kakovostni, saj vlečejo črto za sabo brez tistih znanih prekinitev, ki smo jih vajeni pri slabših primerkih.
Ker poznam način njegovega dela, mi je bilo jasno, zakaj ima ta pisala. Z njimi si podčrtava knjige. Seveda pa si lahko podčrtava samo knjige, ki so njegove, torej knjige, ki si jih je kupil oziroma mu jih je nekdo podaril.
To pa je seveda tista ključna razlika med izposojenimi knjigami in knjigami, ki jih imamo v lasti. Izposojene knjige so samo začasni del našega sveta, po definiciji in zaradi nezanesljivosti našega spomina pa vse, kar smo prebrali, kmalu oziroma že takoj začne iztekati iz naše zavesti. Lahko se zgodi, odvisno od posameznika, da se že po nekaj mesecih ne spomnimo skoraj ničesar več v zvezi s knjigo, ki smo jo prebrali.
Medtem pa so knjige, ki so naše, bodisi tiskane ali elektronske, vsaj v načelu naše za zmeraj, njihova »posvojitev« pa za nas v praksi pomeni, da si jih lahko prilagodimo in »markiramo« (to seveda v pretežni meri velja za neleposlovne knjige, ki so namenjene izobraževanju v ožjem ali širšem pomenu) tudi za nadaljnjo uporabo, kar pomeni, da besedilo lahko podčrtavamo, pišemo opombe na rob strani, izpisujemo posamezne misli ali ugotovitve in podobno. Tako »opremljena« knjiga je zelo uporabna pri ponovnem branju, iz nje lahko hitro potegnemo bistvo, ki smo ga označili že prejšnjikrat. Medtem pa nam isti knjižni naslov, če si ga ponovno izposodimo iz knjižnice, po navadi lahko ponudi samo meglen spomin na njegovo vsebino. Knjiga iz domače knjižnice ima zato povsem drugo uporabno vrednost. Verjemite, vem, o čem govorim, očetova knjižnica je polna podčrtanih in drugače opremljenih knjig, tako pa so nastala taka monumentalna dela, kot je, denimo, njegova Pot samouresničevanja, ki smo jo po sedmih letih zdaj ponovno ponatisnili za nove generacije.
Vse to nas pripelje do novih knjig in založništva v letošnjem letu, ki bo v knjižnem smislu vsekakor zelo zanimivo. Letos bomo obeležili 70. obletnico konca druge svetovne vojne, po katerem so nastale tudi nekatere založbe, ki na slovenskih tleh delujejo še danes. Mladinska knjiga in Cankarjeva založba sta bili z dekretom ustanovljeni nekaj mesecev po osvoboditvi in okroglo letnico bodo letos v obeh praznovali tudi s ponovno izdajo nekaterih »cukrčkov« iz dosedanjega programa. Prva knjiga, Pesmih štirih, je že izšla in pri njeni ponovni predstavitvi je sodeloval kremeniti Ciril Zlobec, ki bo letos praznoval devetdesetletnico, čemur bomo seveda sledili tudi v Bukli.
Konec prejšnjega in začetek novega leta je prinesel nekaj sprememb tudi na področju knjigarn. V Škofji Loki je založba Modrijan odprla svojo novo knjigarno, ki je v mestno jedro prinesla dobrodošlo ponudbo kakovostnih knjig. V Ljubljani se je knjigarna Mladinske knjige iz Wolfove v začetku januarja preselila na Trubarjevo ulico, kjer se, tako so ugotavljali ob njeni otvoritvi, skupaj z Modrijanovo knjigarno in knjigarno Sanje, poraja nekakšen slovenski Charing Cross, znamenita londonska knjigarniška ulica. Ker sem bil nedavno v Londonu, lahko pripomnim, da temu ni več tako, saj so iz tega ali onega razloga v Charing Crossu zaprli skoraj vse knjigarne in antikvariate; kot naslednik nekdanje slave tam ostaja samo novi in elegantni Foyles, ki se je s stare lokacije premaknil za dobrih sto metrov. Tako ima Trubarjeva ulica trenutno pred Charing Crossom celo prednost.
Začetek leta je prinesel tudi novo knjigarniško žrtev gospodarske in založniške krize. Knjigarna Kulturnica Velenje, ki je začela delovati kmalu po osamosvojitvi, je s koncem januarja zaprla svoja vrata in šla v stečaj, žal pa je za seboj pustila tudi precej dolgov. Upadanje obiska in prometa je bilo stalnica zadnjih nekaj let, v lanskem letu pa je ta dramatično padel za skoraj 40 odstotkov. To je svojevrstni opomin, kaj se lahko zgodi še s kako samostojno knjigarno v tudi večjih slovenskih mestih, če meščani svojih knjigarn ne bomo vsaj približno redno obiskovali.
Nekega dne se nam lahko zgodi, da se bomo zbudili v mestu brez knjigarn. Časa za refleksijo ne bo več, ostali nam bodo samo refleksi.