Luka in Ogenj Življenja
Pisatelj Salman Rushdie, leta 1947 rojen v Bombaju (današnji Mumbaj) in izšolan v Angliji, je najbolj znan po svojem kontroverznem romanu Satanski stihi (1988); za njegovo najboljše delo pa velja njegov drugi roman, Otroci polnoči (1981), ki je dobil ne le bookerja, ampak je ob petindvajseti in štirideseti obletnici te nagrade postal tudi booker bookerjev. Lani so pod naslovom Joseph Anton izšli Rushdiejevi dolgo pričakovani spomini na leta v senci fatve, ko je pod neprekinjeno policijsko zaščito preživel skoraj devet let, ki jih bomo letos dobili tudi v slovenskem prevodu pri založbi Modrijan.
Luka in Ogenj Življenja
Salman Rushdie
prevod: Jure Potokar, ilustracije: Boštjan Plesničar
Modrijan, 2012, t. v., 223 str., 22,90 €
Rushdie je napisal tudi dve deli za mladino: vodno-ognjeni dvojec Harun in morje zgodb (1990) ter Luka in Ogenj Življenja (2010). Obe je ustvaril kot darilo svojima sinovoma Zafarju in Milanu; romana sta nastala ob vstopu vsakega od njiju v najstniška leta in tudi sami zgodbi sta nekakšni iniciacijski preizkušnji. Harun se tako odpravi na fantastično potovanje, da bi očetu Rašidu Kalifi, slavnemu pravljičarju, povrnil presahli dar pripovedovanja; Luka pa mora v življenje priklicati samega očeta, ki je potonil v smrtonosni sen.
Tako Haruna kot Luko na njuno odisejado požene ljubezen do očeta, a obenem ju podžiga tudi občutek krivde za njegovo stanje. Ko očeta zaradi večnega sanjaštva zapusti žena Soraja, mu Harun namreč v jezi zabrusi: »Kakšen smisel imajo zgodbe, ki povrh še resnične niso?« Luka svoje kletve sicer ne vrže v obraz očetu, a njegovo uročenost razume kot povračilni ukrep zlohotnega Kapitana Aaga, čigar surovo ravnanje s cirkuškimi živalmi je preklel.
Sprožilec obeh zgodb je tako vera v magično moč besed in tudi sama romana sta v prvi vrsti hvalnica pripovedništvu. Avtor se v obeh delih z brezštevnimi referencami pokloni svetovni zakladnici zgodb, v kateri se lesketajo tako dragulji iz različnih mitologij in literarnih (mladinskih) klasik kot tudi perlice iz popularne kulture. Haruna, ki je bila pisateljeva prva knjiga po razglasitvi fatve, pa je moč razumeti tudi kot apologijo pravice do svobode izražanja.
Zgodbe za Rushdija niso samo zabavno kratkočasje, ampak sama srčika človeka. Ali kot pravi Rašid Luki: »Med vsemi fantiči bi ravno ti moral vedeti, da je človek pravljičarska žival pa da so v zgodbah njegova istovetnost, njegov smisel in njegova življenjska kri.« Lukovo potovanje – ki je po analogiji z računalniškimi igricami zasnovano kot napredovanje na vedno zahtevnejše stopnje – tako lahko razumemo tudi kot prodiranje skozi različne sloje duševnosti vse do ognjenega jedra, v katerem utripa posameznikov ustvarjalni genij.
Avtor različne (psihološke) plasti domiselno in duhovito personificira. Spomin je tako utelešen v parčku Slonjih ptičev, ki lahko plavata proti toku Reke Časa, saj imata »spomin kot slon«. Togi, resnobni Jaz odlično ponazarjajo militantne podgane iz Rešpektorata Jaz, ki pod vladavino Pre-cenjene Nad-Podgane zahtevajo red, primerno obnašanje in »rešpekt«. Njihov antipod so neukročeni Otterji z ognjenolaso Insultano na čelu, ki blestijo v žaljenju in zanikanju ter so v vsem nezmerni: preveč spijo, jedo, pijejo ipd.
Rushdie na več mestih jasno pokaže, da v dvojici urejena racionalnost in kaotična ustvarjalnost daje prednost slednji. Pomembno pa je tudi avtorjevo razlikovanje med religioznim verovanjem na eni in verjetjem v »resničnost« zgodb na drugi strani. Kot bi hotel reči, da se vsi bogovi prej ali slej »upokojijo« in se iz sveta (živih) religij preselijo v (mrtvo) mitologijo, od koder lahko »samo skozi Zgodbe preidejo v Resnični svet«.
Rushdiejevi deli Harun in morje zgodb ter Luka in Ogenj Življenja mlajše bralce kot Šeherezada zapeljujeta z dih jemajočimi prigodami, fantastičnimi bitji in humornimi besednimi igrarijami, ki jih je v slovenščino obakrat pretopil Jure Potokar. Pod gosto tkano preprogo pripovedi pa avtor nevsiljivo razpira tudi globlje eksistencialne dileme ter ponuja tehtne razmisleke o njih. To dvojnost je čutiti tudi v ilustracijah Boštjana Plesničarja, ki na eni strani posrečeno portretirajo Luka in njegove nenavadne pomočnike, a obenem puščajo prostor za neizrekljive oziroma neupodobljive stvari.
Najmogočnejša med njimi je zagotovo smrt, ki je Luka do konca noče oziroma ne zmore poimenovati. Kot mu pojasni Nigaočka – Rašidov dvojnik, čigar moč se krepi z usihanjem »originala« –, je smrt vsakega posameznika drugačna, a vsaki sledi dokončen »izbris«. Luka na začetku zgodbe ne more sprejeti, da bi izgubil ljubljenega očeta – ne zdaj ne kdaj pozneje; vendar na koncu spozna, da bi bila nesmrtnost nemara še grozljivejša.