Portret
Človek in ekološka kriza
Pečjak velja za enega od utemeljiteljev sodobne znanstvene fantastike pri nas. Na to žanrsko področje je zakorakal že s svojim prvim romanom V objemu zelenega pekla (1956), pet let kasneje pa je izšla knjiga za otroke Drejček in trije Marsovčki, za katero je prejel Levstikovo nagrado. Fantazijska pripoved o Marsovčkih Mišu, Mašu in Šašu, v kateri je posebej intonirano pacifistično sporočilo, bo letos praznovala okroglih petdeset let.
Med najmlajšimi bralci je bila priljubljena tudi slikanica Pobegli robot (1964), v kateri je Pečjak ustvaril posrečen lik »brezsrčnega« robota, ki postane dober, brž ko tiktakanje ure nadomesti manjkajoče bitje srca. Robot se je ponovno vrnil med otroke v mladinskem romanu Roboti so med nami (1974), pred kratkim pa še v knjigi Aleks in robot Janez (2007).
Četudi je Pečjak nemara najbolj znan prav po omenjeni prozi za otroke, je glavnina njegovih del namenjena mladostnikom in odraslim. Na področju leposlovja so bila za avtorja posebej plodna sedemdeseta in osemdeseta leta; iz tega obdobja velja omeniti znanstvenofantastični roman Adam in Eva na planetu starcev (1972) in zbirko zf-zgodb Kam je izginila Ema Lauš (1980).
Sledil je daljši premor, v katerem se je Pečjak posvetil predvsem pisanju strokovne psihološke literature. Med najbolj znanimi sta Nastajanje psihologije (1983) in Misliti, delati, živeti ustvarjalno (1987). Zadnja knjiga s tega področja je Psihologija staranja (2007), v kateri avtor poglobljeno obravnava pojav staranja in osvetljuje njegove številne vidike – od demografskega, biološkega in socialnega do psihološkega.
V začetku novega tisočletja se je Pečjak spet intenzivno posvetil svojemu priljubljenemu žanru. Leta 2004 sta tako izšli kar dve deli: zbirka kratkih psiholoških zf-zgodb Doktor živih in mrtvih in mladinski zf-roman Beg med zvezde, nekaj let kasneje pa še Zadnji odpor ali iskanje lepe Helene (2007) in Kataklizma ali Selenino maščevanje (2010).
Vid Pečjak tudi kot pisatelj vseskozi ostaja psiholog: njegovo dobro poznavanje človeške psihe se odraža v prepričljivih karakterizacijah likov, za razvoj fabulativnega zapleta praviloma uporablja psihološke zakonitosti, zanimanje za različne miselne procese, tudi mejne (od sanj do telepatije in telekineze) pa je vplivalo tudi na vsebinske poudarke njegovih fantastičnih pripovedi. V ospredju Pečjakove pisave je bila vseskozi tudi avtorjeva humanistična naravnanost, četudi praviloma per negationem; s svojo pesimistično, antiutopično vizijo prihodnosti namreč vzvratno kaže na zgrešena načela sodobnih družb ter obenem poziva k spreminjanju le-teh.
V Pečjakovih zadnjih delih je posebej izpostavljen neozaveščen, izkoriščevalski odnos ljudi do narave, zaradi katerega je ogrožen sam obstoj človeštva in življenja sploh. V Kataklizmi je ljubezenska zgodba umeščena v bližnjo prihodnost, v kateri poleg roparskih tolp pustošijo tudi vremenske ujme in kronično pomanjkanje hrane. Zadnji odpor pa je pomaknjen še globlje v temno prihodnost, tik pred nepreklicno, dokončno uničenje vsega živega.
Okoljske problematike se Pečjak, tokrat bolj neposredno, loteva tudi v svoji zadnji knjigi Človek in ekološka kriza, ki je pravkar izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. Avtor je delo opredelil kot »ekološko psihologijo«, s čimer je želel poudariti, da je treba vzroke za nastali položaj iskati predvsem v posamezniku. A ne vpliva le človek s svojim nepremišljenim ravnanjem na okolje, ampak tudi onesnaženo okolje – s povzročanjem različnih fizičnih, pa tudi psihičnih obolenj – vzvratno učinkuje nanj.
Pečjak tudi možnost za izhod iz ekološke krize vidi v prvi vrsti v posamezniku. Sprememba je po njegovem mnenju mogoča predvsem prek drugačne vzgoje, katere poudarek bi bil na celoviti osebnostni rasti ter na razvijanju ustvarjalnega značaja in nravnega čuta. Ob tem pa so seveda potrebne tudi sočasne spremembe na širšem družbenem področju, predvsem drugačna etika in kultura družbe. Drobceno upanje za (bolj zeleno) prihodnost torej – drugače kot v Pečjakovih zadnjih zf-romanih – vendarle še obstaja.