Pedagoški triptih
Dušan Merc (1952) je pisateljsko pot začel v drugi polovici devetdesetih let z romanom Galilejev lestenec (1996) in bil zanj nominiran za kresnika. Kaj je nenavadno glede njegovega poznega vstopa na literarno prizorišče? Glede na to, da je romanesknemu prvencu v petnajstih letih sledilo več leposlovnih del, kot jih lahko preštejemo na prste obeh rok, se sprašujemo, čemu se je pisatelj tako dolgo zadrževal – menda ja ni šlo za »zorenje«? –, ko pa imamo vendarle vseskozi občutek, da v svojih predalih skriva že dlje časa uležano in predelano gradivo za nove in nove knjige.
Ravnatelj, ki brez dlake na jeziku pove, da ga je v učiteljski poklic prinesla nesposobnost za kaj drugega, v svojih romanih rad posega tako po zgodovinski tematiki (Jakobova molitev, Potopljeni zvon) kot po eksistencialistični problematiki sodobnega časa (Slepi potnik, Šesta knjiga sanj), motivno-tematski okvir njegovih kratkih zgodb (podpisal se je pod zbirke Golo mesto, Pega v očesu in Akacijev drevored) pa po navadi zajema povsem preproste, vsakdanje pripetljaje in nezgode med partnerji, pogosta je tematizacija lika oblastne, zapovedovalne matere, v njih je avtor pozoren na vsakršne anomalije in neobvladljive nagone. Neredko ob prebiranju Merčevih romanov opažamo podobnost med protagonisti, zdi se nam, da prepoznavamo njihove skupne lastnosti, denimo paranoičnost in obsedenost ali nujnost pisanja, zapisovanja; morda je temu tako, ker Merc pogosto zelo spretno in neopazno v romanu dodeli vlogo prav samemu sebi – v Potopljenem zvonu si je v ta namen prikrojil lik Svingalija, mojstra telepatije in čarovništva, v Šesti knjigi sanj je bil obenem brezimni (anti)junak in prvoosebni pripovedovalec, ki skuša prodati svoje romane, vzporednice bi lahko iskali tudi pri velikem pesniku iz Dantejeve smrti, v Jazonu iz romana Ne dotikaj se me (2010) ali v romanu Potažba.
Pedagoški triptih je doslej zagotovo eden boljših Merčevih tovrstnih poskusov, saj se zdi, tudi v luči zgoraj omenjenega, da ga je ravnatelj in pisatelj pisal najbolj »iz sebe« in z veliko mero empatije. V Triptihu – sestavljajo ga Pedagoški eseji za goveda, Spokorjena pedagogika in Izpovedi pokvarjenega pedagoga – ravnatelj Jože razkrinkava klavrno podobo osnovnega šolstva na Slovenskem, institucij, ki hranijo pedagoške parazite, manipulacijo učiteljic in učiteljev, starše, ki svoje frustracije prenašajo na otroke, obenem pa je to Jožetov obračun s samim seboj. Ravnatelja je vzgoja še iz časov starega režima zaznamovala do te mere, da povsod vidi samo pedagoško zlo. V svojih zapisih zato neusmiljeno razkrinkava skrivnosti svoje stroke, ki se ga hoče odkrižati, duševno pohabljenost in izumetničenost staršev, ki egocentrično in fanatično branijo pravice svojih otročajev, zgraža se nad moraliziranjem, blebetanjem in mlatenjem prazne slame histeričnih učiteljic v zbornici, brez dlake na jeziku odstira tančice blišča in bede z vsakoletnega srečanja ravnateljev in ravnateljic v hotelu ob morju, kamor se vsujejo brigade vodij pedagoškega procesa z vseh koncev Slovenije in kjer se politična pedagogika izkaže kot zmota in laž vsakokratnega dogodka.