Temna Snov
Mojca Kumerdej (1964), pisateljica in publicistka, je do sedaj objavila tri dela. Najprej je opozorila nase s prvencem Krst nad Triglavom, nato pa je zablestela z zbirko kratkih zgodb Fragma, ki je požela veliko pozitivnih kritik. Pred kratkim je izšla nova zbirka z naslovom Temna snov. Njene kratke zgodbe so bile prevedene že v številne jezike in bile objavljene v dveh antologijah slovenske kratke proze.
Kumerdejeva ni ena tistih avtoric, ki serijsko objavljajo dela v razmiku enega leta ali manj. Njene zgodbe zorijo počasi in pustijo velik pečat. To so opazili številni kritiki in leta 2006 je bila nagrajena s Kristalom vilenica. Opazili pa so jo tudi v tujini in večkrat je gostovala zunaj meja Slovenije (denimo na literarnem festivalu Cuirt v irskem mestu Galway).
Prvenec Krst nad Triglavom (2001) je neke vrste postmodernistična novela, v kateri spoznamo Janka Pretnarja, povprečnega moškega poznih srednjih let, ki živi blizu Blejskega jezera in stagnira v državni službi, kar mu po malem, a vztrajno, očita žena Malči. Vse dokler nekega dne Janko ne izgine. Ko žena, sosedi in kriminalisti že obupajo, da bi ga našli, se naenkrat pojavi na obali jezera ves spremenjen. Govori le še v verzih (natančneje v laškem enajstercu, v katerem je Prešeren napisal tudi Krst pri Savici) in preroško napoveduje druge čase, ko bodo na Zemljo prišla bitja iz vesolja. Zgodba se tako vije po robu znanstvene fantastike, ki pa ga vendar nikoli konkretno ne prestopi.
Zato pa se to zgodi v kakšni od zgodb iz zbirke Fragma (2003), kjer Kumerdejeva ponekod preide meje verjetnega (denimo v najdaljši zgodbi zbirke z naslovom Moj najdražji). V Fragmi avtorica udari tudi s svojim najmočnejšim orožjem, to je empatičnim vživljanjem v glavne like, ki bralca zgrabijo in ga potegnejo v – večkrat precej ekscesne – zgodbe. Kumerdejeva ne pozna tabujev in v Fragmi smo priča utopitvi otroka, ki je mati načrtno ne prepreči (Pod gladino), umoru matere (Roka), kastraciji, hedonizmu, samomoru itn.
V Temni snovi Kumerdejeva nadaljuje in nadgrajuje kratko prozo Fragme. Sledimo pestri paleti od znanstvenofantastičnih zgodb (Jeternik, Božič s Hirošijem) prek kritike kapitalzma (Siromaki) in represije državnega sistema (Program nacionalne obnove) do mračnih zgodb, v katerih avtorica izpostavi človekove najtemnejše vzgibe (Vanda, Zdaj spita …, Včasih Mihael molči).
A če zgodbe v bralcu lahko vzbudijo občutke nelagodja in tesnobe, ravnovesje vzpostavita cinizem in pretanjeni humor. Avtorico pa krasi tudi izdelan pripovedni slog, saj daje občutek, da je vsaka beseda postavljena načrtovano, z občutkom in da je treba besedilo brati pozorno, saj nikoli ne veš, kje najdeš sporočila, ki jih spretno vtke v dogajanje. Zaradi vsega tega lahko Kumerdejevo mirno vključimo v družbo največjih domačih mojstric kratkih zgodb.