Ob stoletnici rojstva klasika svetovne literature
Max Frisch (1911–1991, Zürich) je najbolj bran in prevajan švicarski avtor, njegova dela, plod šestdesetletnega ustvarjanja, se po svetu prodajajo v milijonskih nakladah, slovenskim bralcem pa je najbolj znan po romanih, kot so Homo Faber, Stiller, Naj mi bo ime Gantenbein in Montauk, ki jih lahko zdaj beremo v prenovljenih žepnih izdajah zbirke Beletrina. Končno pa smo dobili tudi prevod njegovih dnevniških zapiskov, Dnevnik 1966–1971 (Študentska založba, 2011).
Maxa Frischa še dvajset let po smrti prepoznamo po pipi in očalih in je že zdavnaj, še za časa svojega življenja, postal klasik svetovne literature. Za javno osebnostjo pisatelja svetovnega merila je skrival zasebni obraz sanjača, navdušenega hribolazca, nadarjenega slikarja (aktov) in arhitekta, ljubečega družinskega očeta in strastnega oboževalca žensk.
Frisch spada v družbi Brechta, Hesseja in Kafke med najbolj brane nemško pisoče avtorje 20. stoletja. V šolah nemško govorečih območij je obvezno branje (marsikdo pravi, da ga morajo brati prezgodaj in ga zato nikoli zares ne preberejo, a podobne težave z avtorji se pojavljajo v večini učnih načrtov, tudi slovenskem – pomislimo na Cankarja). Pri nas je Frisch obvezno branje le za študente germanistike, vse druge bralce je dosegel s svojo priljubljenostjo že v šestdesetih in sedemdesetih letih, ko smo predvsem po zaslugi Vitala Klabusa zelo hitro, kar sproti dobivali slovenske prevode njegovih romanov.
Max Frisch je bil po rodu sicer Švicar, a po duhu je bil državljan sveta. Zmeraj je bil ambiciozen in odločen zapisovalec in kritik aktualnih družbenopolitičnih razmer, ki je pisateljevanje postavljal nad vse. Bil je sodobnik v pravem pomenu te besede, spremljevalec aktualnega časa, ki je na Švico in na svet gledal zelo kritično in se tudi vedno znova opredeljeval v člankih, esejih, radijskih igrah in dramah (tudi pod vplivom prijateljevanja z Brechtom), pa najsi je šlo za njegovo stališče do povojnega časa in Nemčije (ki mu je zmeraj predstavljala kulturni zgled), za korenito prenovo toge in malomeščanske švicarske družbe, za katero se je zavzemal, problematiko levega terorizma v šestdesetih letih v Nemčiji ali za odpravo švicarske vojske, kar je bil tudi njegov zadnji javni podvig k »izboljšanju tega sveta«. Takrat je po že sedemletnem pisateljskem molku, leta 1989, napisal dramo Jonas in njegov veteran, ki je bila tudi njegov zadnji uspeh. In – Švicarji so se na referendumu odpovedali vojski. Z njegovimi pisateljskimi uspehi je rasla tudi njegova moralna instanca. Švicarskim oblastem je bil že od petdesetih let tako sumljiv, da je bil naslednjih dvajset let (kot sto tisoči drugih Švicarjev, kot se je škandalozno razkrilo konec osemdesetih let) pod nadzorom tajne službe. Nekaj mesecev pred smrtjo so mu izročili njegove tajne dosjeje in po pričevanju njegovega prijatelja je bil zelo razočaran nad zapisi v njih. »Kot profesionalec sem pričakoval, da bom imel opraviti s profesionalci …« V Švici po Frischu nikoli niso poimenovali nobene ulice, v Nemčiji jih je vsaj ducat. Leta 2015 bodo v neki züriški četrti po njem poimenovali trg pred železniško postajo, ob 100. obletnici njegovega rojstva pa so izdali jubilejno znamko …
Preden je postal pisatelj s polnim delovnim časom, je nekaj časa delal tudi kot novinar pri Neue Züricher Zeitungu, potem je doštudiral arhitekturo in je imel med letoma 1942 in 1955 celo svoj biro (njegova najbolj znana konstrukcija je javno kopališče v Zürichu). Odraščal in živel je v meščanskem okolju in iz njega je izstopil šele s pisateljevanjem. V pisanju je našel svoje poslanstvo in odreči se je bil pripravljen vsemu drugemu, tudi družini. Emancipacija od meščanstva pa je pomenila tudi emancipacijo od Švice – ne le ideološko, skozi številne kritike Švice njegovega časa, tudi dejansko! Večino življenja je bil svetovni popotnik, nikjer zares doma, vselej na poti med Zürichom, Rimom, Berlinom, New Yorkom in Tessinom (kjer so na njegovo željo tudi raztresli njegov pepel). Svojo večno nestanovitnost je ob neki priložnosti označil kot »znak zgrešene življenjske poti«, in to je tudi poteza, ki največkrat spremlja njegove romaneskne junake, od Walterja Faberja do Stillerja in Gantenbeina.
Leta 1954 je Frisch zapustil svojo prvo ženo in tri otroke, da bi se lahko popolnoma posvetil literaturi. V nekem intervjuju je povedal, da je v najbolj ustvarjalni fazi pisateljevanja družina vedno breme, saj je človek takrat popolnoma asocialen, »kljub temu da se zaveda ljudi okoli sebe in si želi ohranjati svojo socialno, družinsko, partnersko vlogo. Pojavi se razkol, zaradi dela postaneš bolj egoističen in brezobziren, kot ti je ljubo, in brez povzročanja gorja tukaj ne gre. Enkrat prizadeneš človeka, drugič je na škodi delo.« Izjava je simptomatična za vse njegove zveze – slej ko prej sta egoizem in želja po pisanju vedno premagala partnerski odnos in v primeru zveze z avstrijsko pesnico in pisateljico Ingeborg Bachmann je to imelo pogubne posledice – zanjo. Že tako psihično nestabilna se je po razpadu (težavne) zveze leta 1963 vedno bolj zatekala k tabletam in postala odvisna od barbituratov. Umrla je leta 1973; pod vplivom močnih pomirjeval je zaspala s prižgano cigareto in zgorela v svojem stanovanju v Rimu. Refleksija njunega napetega in intenzivnega sobivanja, prežetega z ljubosumjem, je Frischev roman Naj mi bo ime Gantenbein, ki pred bralca postavlja zgodbo zanimivega zakonskega razmerja, ki ga mož zaradi ženine nezvestobe ohranja le tako, da hlini slepoto … Frisch se je pozneje, leta 1968, še enkrat poročil, z 28 let mlajšo Marianne Oellers. Njun zakon je razpadel, ko je v romanu Montauk (1975) opisal svoje številne ljubezenske zveze, tudi kratko zvezo z 32 let mlajšo Američanko v času njunega zakona. Z njo je pozneje preživel nekaj let v New Yorku. Frischeva zadnja spremljevalka po vrnitvi v Švico leta 1984 je bila Karin Pilliod.
Izjemna nestanovitnost, odtujenost, (namerna) izolacija, strah pred rutino in ponavljajočim se vsakdanom, želja po vedno svežem začetku … vse to ni očitno le v njegovem življenju, temveč je močno prisotno v njegovih delih. »Tako kot nisem jaz cel v svojih protagonistih, tudi oni niso v celoti jaz,« je dejal Frisch. A v njem je zagotovo delček Stillerja, protagonista istoimenskega romana, ki poskuša vztrajno zatajiti svojo preteklost in se skriti za novo identiteto, vendar ga preteklost izsledi in prisili v priznanje, kdo v resnici je. Ali inženirja Walterja Faberja iz romana Homo Faber, ki samozavestno živi pod vtisom tehnike, statistike in verjetnosti, a njegovo življenjsko pot vedno znova pretresajo naključja; na koncu postane sodobni Ojdip, ki sreča in se zaljubi v lastno hčerko, za katero ni vedel, da obstaja … O sebi in o svetu je Frisch vedno pisal v zgodbah, kajti kot pravi: »Resnica, tista prava, je neupovedljiva« – in hkrati: »Vse zgodbe so izmišljene, igra domišljije …«