Flush
Virginia Woolf (1882–1941) je ena najpomembnejših predstavnic evropskega modernizma in feminističnega pisanja. Literarno pot je začela kot kritičarka in esejistka; svoje drzne poglede, ki so prelamljali s kulturno dediščino in družbenimi konvencijami, pa je sooblikovala v prijateljskem krogu umetnikov in intelektualcev znamenitega bloomsburyjskega gibanja.
V zapisih o pisateljicah še danes vznikajo »zagate« o vplivu spola na njihovo pisanje. Za Vrginio Woolf pa bi lahko dejali, da je storila prav nasprotno: s svojim pisanjem je spremenila (pogled na) spol. V svojih romanih in (feminističnih) esejih, med katerimi je najbolj znan Lastna soba (1929), je brezkompromisno pokazala, da spol ni le biološka, ampak predvsem družbena kategorija. In to dve desetletji pred revolucionarnim stavkom Simone de Beauvoir: »Ženska se ne rodi, ampak to postane.«
In če ženska želi postati pisateljica, kot piše v omenjenem eseju Virginia Woolf, je prvi pogoj, da ima lastno sobo in lasten vir dohodka. Neusmiljeno pa mora pokončati tudi »hišnega angela« – viktorijanski ideal uslužne, uglajene, samozanikujoče ženske. Tema družbene konstruiranosti, performativnosti spola je tudi jedro izvrstnega romana Orlando (1928). V njem se naslovni junak – ki se v dobrih treh stoletjih od elizabetinske do bloomsburyjske Anglije postara le za slabih dvajset let – večkrat levi iz moškega v žensko. Ob tem se spreminja tudi njegov družbeni položaj, trdno jedro njegove identitete pa vseskozi ostaja pisanje.
Za pisanje Virginie Woolf so značilni valujoči ritem, ponavljanja, menjavanje pripovednih perspektiv in razpustitev linearnega časa; v gladko tekočem toku (zavesti) konkretna pripoved prehaja v metafore in simbole, natančna zgodovinska dejstva pa se prelivajo v notranjo resničnost. Stalnica so tudi pretanjeno izrisani liki; eden takih je tudi naslovna junakinja romana Gospa Dalloway (1925), ki ji je pred nekaj leti svojevrsten literarni spomenik postavil Michael Cunningham z romanom Ure, po katerem je bil posnet tudi film.
Od (feminističnih) esejev Virginie Woolf je ob Lastni sobi najbolj znan esej Tri gvineje (1938); v njem avtorico iskanje odgovora na vprašanje, kaj lahko za preprečitev vojne storijo ženske, privede do pisanja o podrejenosti in zatiranju žensk, večnih družbenih obstrank. Od devetih romanov pa omenimo še K svetilniku (1927) in Valove (1931). Prvi velja za njen najbolj avtobiografski roman, saj se v njem spomin na starše navezuje na motiva minljivosti in smrti. Valovi, v katerih se pretakajo notranji monologi šestih ljudi, pa so njeno oblikovno najdrznejše delo.
Zanimiv je tudi nekoliko manj znani roman Flush (1933), ki je pred kratkim v prevodu Jane Unuk izšel pri založbi Modrijan. Delo je (žanrsko) dokaj nenavadno, saj gre za življenjepis psa, prikupnega kokeršpanjela angleške romantične pesnice Elizabeth Barrett Browning. Avtorica nam v romanu z neverjetno domiselnostjo in igrivostjo približa svet, kot ga vidi, sliši, se ga dotika, predvsem pa voha pes.
Kot na splošno velja za (človeške) like v delih Virginie Woolf, se tudi v Flushu »osebna«, povsem vsakdanja doživetja brezšivno stikajo z družbenim okoljem. Tako Flush v premožni hiši, kjer živi, dobesedno zavoha zatohlo, postano vzdušje patriarhalne družine; na sprehodih po ugledni londonski ulici resda hodi z dvignjeno glavo uglednega »meščana«, a pripet na vrvico; ko po ugrabitvi pristane v razdrapani najemniški koloniji, na lastni koži občuti nepremostljivost socialnih razlik; ob selitvi v Italijo pa se mu razpre nov, bolj svoboden in demokratičen svet, ki ne pozna razlik med rodovniškimi psi in mešanci.
Tako avtorica duhovito in obenem zajedljivo pred nami razgrne natančen vodnik po ulicah, družbenih konvencijah in političnem ozračju angleškega 19. stoletja, nekje na prelomu med georgijansko in viktorijansko dobo. Ta satirično intoniran pripovedni tok pa nenehno prehaja v intimnejše tolmunčke, katerih srčika je globoka povezanost Flusha in njegove lastnice Elizabeth.
Tu in tam perspektive obeh, ženske in psa, skorajda ni mogoče ločiti, saj sta »razločena, pa vendar odlita po istem kalupu – morda je vsak od njiju dopolnjeval tisto, kar je dremalo v drugem«. S tem se Virginia Woolf spretno ogne počlovečenju psa, hkrati pa seže tudi onstran (biografske) zgodbe o Elizabeth Barrett Browning.
Ob njuni zgodbi se odpirajo tudi (filozofska) vprašanja o osebni svobodi, družbeni enakosti, neulovljivosti jaza, smrti. Flusheva zmožnost, da življenje vpija prek vonjev in dotikov, ga zasleduje z goni in v ekstazi naskakuje, pa v pisateljici utrjuje tudi (boleče) spoznanje o nezmožnosti besed, da bi izrekle vse bogastvo življenja.