Nina, Pesnitev za punčke, Svit, krilati konj, Pesnitev za fante, Juri Muri po Sloveniji
Tone Pavček (1928–2011), ki je svojo pesniško pot začel leta 1953 s slovito zbirko Pesmi štirih, je veliko pisal tudi za otroke in mladostnike. Njim namenjene pesmi so zbrane v številnih zbirkah, ki imajo pogosto »skovane« naslove: Velesenzacija (1961), Mokedaj (1976), Majnice: fulaste pesmi (1996), Ana in Bučko: Abecerimarija (2009) ipd. Zanje so, poleg izumljanja novih besed, značilni vedrina in hudomušnost, sožitje »visokih« besed in njihovih slengovskih sester ter poudarjena rima in ritem.
V zadnjih letih se je Pavček intenzivno posvečal daljšim pesnitvam za otroke. Tako sta pri založbi MIŠ v obliki slikanic izšli (živalski) pesnitvi Po morju plava kit in Romeo in Julija, nedavno pa še Juri Muri po Sloveniji, tretji del njegove najbolj znane pesnitev za otroke, ki je prvič izšla leta 1958 ter odtlej doživela številne ponatise in priredbe. Pesnik je Jurija, kljub njegovi veliki priljubljenosti, ponovno poslal na črni kontinent šele nekaj desetletij pozneje, v slikanici Juri Muri drugič v Afriki.
V prvem delu Jurija, ki »se vodé boji«, na dolgo pot požene prostodušno razmišljanje, da »zamorci neumiti brez vode, brisač žive«. Takšna domneva lahko – čeprav se proti koncu pesnitve seveda izkaže za napačno, saj črnci Jurija pošteno umijejo – zbode današnje (politično korektno) uho. Pavčkovo slikanje Afrike tudi v drugem delu ostaja (arhe)tipsko, a v Juriju se obenem budi zavest, da mu »drugih barv obrazi pač ne bodo vzrok razlik«. Tako sklene trdno prijateljstvo z vrstnikom Bongom, s katerim se slednjič skupaj vrneta v Slovenijo.
Njune prigode se nadaljujejo v pred kratkim izdani pesnitvi Juri Muri po Sloveniji, v kateri se dečka odpravita na veselo vandranje »križem po slovenski kuri« in na en mah spoznavata tako naravne kot kulturne znamenitosti: karneval na Ptuju, Zelenega Jurija v Beli krajini, knežji kamen na Koroškem, Sečoveljske soline ipd.; spotoma (bežno) trčita še v Prešerna, Vodnika, Župančiča in Trdino. A pri Pavčku takšno »širjenje obzorij« ni po šolsko poučno, ampak zafrkantsko.
Knjigo je ilustriral Damijan Stepančič, ki je prepoznavne motive z domiselno perspektivo, humornimi detajli, predvsem pa svežo likovno govorico spretno rešil pred sploščenostjo razglednic. Pripoved se sklene z vrnitvijo Jurija in Bonga v šolske klopi, kjer se oba zaljubita v isto sošolko. Tudi v pesnitvah Po morju plava kit in Romeo in Julija ima ljubezen zadnjo besedo; kot bi pesnik svojo poslednjo vero položil prav vanjo.
Nedavno sta pri Celjski Mohorjevi družbi izšli še dve Pavčkovi pesnitvi, namenjeni (predvsem) otrokom: Nina in Svit, krilati konj. Prva je, kot pravi podnaslov, »pesnitev za punčke«, druga pa »za fante«. Zanimiva je že sama (spolna) delitev, ki jo še poglobi prevlada »fantovskega« pola – tako po živosti domišljije, pripovednem zamahu kot tudi pesniškem izrazu.
V Nini spremljamo osirotelo punčko, ki se ob zvestem spremstvu duha umrle matere odpravi na romanje čez »sedem gora«. Po nekaj simboličnih preizkušnjah se ji na vrhu šeste, najbolj visoke gore »moška roka dotakne srca«. S tem je njeno popotovanje skoraj pri koncu, saj za sedmo z bodočim možem najdeta skromno hišico s cvetočim vrtom in se ustalita. Kmalu se jima rodi hčerka Ninka, ki ji je najbrž namenjena sorodna usoda.
Pavček zagotovo do neke mere zavestno sledi uhojenemu pravljičnemu vzorcu, ki se vedno razplete na enak način: s poroko in materinstvom. A podmena, da dekle »v samoti togi usiha, zamira, mre« in da izpolnitev najde le v ljubezni, danes ni le preživeta, ampak mogoče tudi moteča. Njenemu »bratu« pesnik splete povsem drugačno zgodbo; če se Nina »trudi s hojo v neznani svet«, Marko v pesnitvi Svit, krilati konj v lahnem drncu preleti celotno zemeljsko oblo.
Marko na svoji sanjski odisejadi na Svitovem hrbtu obišče osupljive kraje – od brezmejnih step do neprehodnega pragozda; spoznava različne starodavne civilizacije – od faraonov do Inkov – in se druži z izjemnimi ljudmi, od snežne kraljice do indijanskega poglavarja. A nerazdružljivi par se nikjer ne ustavi za dolgo, saj jima ljubezen do življenja piha veter v krila in ju žene naprej. Dokler se slednjič ne povzpneta na vrh Mount Everesta in še dlje v nebo, v »brezprostorje, brezčasnost in vsemir«.
Pavčkova pesnitev Svit, krilati konj je tako polna dogodivščin in elana, a je obenem subtilno prepredena s temo minevanja: »vsak hip izbris, zaris na novo in zmeraj isto iz veka v vek«. To prosojno temino je s svojimi rahlo tkanimi ilustracijami občuteno upodobil Danijel Demšar. Oba, tako pesnik kot ilustrator, pa sta pesnitvi vdihnila tudi mitološki pridih. Kot bi skupaj z inkovskim poglavarjem pridušeno govorila: »Za nas čas je in ni minil.«