Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Portret

Balada o Sneguročki

Maša Ogrizek, Bukla 76, 4.4.2012

Balada o Sneguročki

Svetlana Makarovič (1939) je vsestranska ustvarjalka: igralka, pesnica, pravljičarka, šansonjerka, pevka, ilustratorka, dramatičarka in pianistka; v javnosti pa se pogosto oglaša tudi s svojimi lucidnimi, »s krempljem podčrtanimi« kolumnami in komentarji. Za svoj obsežen opus je prejela več nagrad, med njimi leta 2000 Prešernovo nagrado, katere javni sprejem je odklonila, lani pa Levstikovo nagrado za življenjsko delo.

 

Širša javnost Svetlano Makarovič pozna predvsem kot avtorico odličnih pravljic (za otroke). Sama sicer zavrača togo delitev na pisanje za otroke in odrasle, a baladne pravljice oziroma pripovedke, ki jih je avtorica ustvarila v zadnjih letih, so vendarle namenjene (le) odraslim. Čeprav v današnjem času takšen žanr zbuja začudenje, če že ne nelagodje, avtorica s svojimi deli v resnici obuja izvorno naravo (ljudskih) pravljic, v katerih ni manjkalo tabuizirane spolnosti, brutalnih prizorov, smrti in robatega humorja.

Rehabilitiranje izvornejših različic pravljic je morda najlepše vidno v slikanici Rdeče jabolko, katere izhodišče je Rdeča kapica – a ne različica pravljice bratov Grimm, ampak njene starejše ljudske predhodnice. Če Grimmova pravljica uči, da moramo spoštovati prepovedi, drugače bomo zašli v težave, je sporočilo Rdečega jabolka prav nasprotno: če bomo ubogljivo poslušali avtoritarni glas in slepo sledili zunanjim pravilom, bomo končali tragično. Druga pot, ki je v pravljici le nakazana, je sledenje notranjemu imperativu, ki od nas zahteva, da sprejemamo polno odgovornost za svoja dejanja.

Sprejemanje odgovornosti in z njim povezano preizpraševanje vloge (nedolžne) žrtve je tudi sidrišče baladne pripovedke Katalena. Svetlana Makarovič je snov zanjo črpala iz staroslovanske balade, ki pripoveduje zgodbo o nesrečnem dekletu, ki zapusti svoje domače in se poroči z razbojnikom in morilcem, Črnim Vogrinom. Avtorica do neke mere ohranja motiv uničujoče vezi med lepotico in nevarnim tujcem – ki je inverzija romantičnega mita odrešujoče ljubezni –, vendar tragičnosti ne razume kot »zlo usodo«, ki nedolžno Kataleno preprosto »doleti«. Njena Katalena črnega vranca namreč zajaše prostovoljno, zavedajoč se posledic svojega dejanja. A ko se naužije opojne strasti, začne nenasitno hrepeneti po prejšnji varnosti in udobju, kar požene Vogrina na njegov morilski pohod. Avtorica tako s Kataleno ne le sočustvuje, ampak jo obenem kliče k odgovornosti.

Če v Rdečem jabolku in Kataleni Svetlana Makarovič ženski junakinji »osvobodi« utesnjujočih, a obenem prikladnih vlog pasivnih žrtev, gre v Sagi o Hallgerd še korak dlje. V omenjenem delu, za katerega je našla navdih v islandski zgodbi, je namreč osrednja junakinja tudi neusmiljena maščevalka. Eden osrednjih tematskih poudarkov balade je trk poganske in krščanske kulture, predvsem njunih nasprotujočih si konceptov maščevanja in odpuščanja. Hallgerd – in z njo avtorica – se nedvoumno postavi na stran prvega. Kot razkriva zgodba, je namreč »barbarsko« in na videz nesmiselno nasilje pogosto »le« povračilo za storjene krivice, zato ga spremlja dostojanstvo. Nasprotno pa je »civilizirano« odpuščanje pogosto le krinka za hinavščino in prevlado (družbeno) močnejših nad šibkejimi, zato je njegova hrbtna stran ponižnost. Hallgerd, katere svobodomiselnost simbolozirajo njeni razpeti lasje, spoštuje soljudi, a spoštovanje terja tudi zase. Njena ponižanja sprva krvavo maščuje njen polbrat, slednjič pa sama vzame pravico v svoje roke.

Avtorica se v vsakem od omenjenih del ne le motivno, ampak tudi slogovno naslanja na ljudsko izročilo, bodisi na pravljico, balado ali sago. V Balado o Sneguročki – ki je stkana iz ruske zgodbe o prelepi deklici, ki ne zna imeti rada, ker je bila spočeta s posilstvom – pa so domiselno vstavljeni zibajoči ritmi uspavanke. S tem nastane kontrast med belino forme in rdečo nitjo pripovedi, s katero nas želi avtorica zbuditi iz zanikujočega sna. Balada se tako konča z naslednjimi verzi: »Pravljica pa se rojeva / včasih iz gorja, / iz krivic, solza, obupa / in ponižanja, / a vse hudo se pozabi, / le brezskrbno spite, / saj ne veste, kaj vas čaka / ko se prebudite.« V nasprotju s klasičnimi (otroškimi) pravljicami s srečnimi konci baladne pripovedke Svetlane Makarovič trgajo iz pozabe najstrašnejše zlo in nas silijo, da pogledamo (srhljivi) resnici v oči. S tem pa obenem razpirajo tudi prostor za kristalno čistost, saj se – kot je prepričana avtorica – »lepo poraja iz strašnega, umetnost iz frustracije«.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...