Nocoj bom ubil Chomskega
Dušan Jelinčič se je rodil v Trstu leta 1953. Diplomiral je iz sodobne književnosti in modernih jezikov na filozofski fakulteti tržaške univerze. Službuje kot novinar pri slovenskih radijskih in televizijskih poročilih medijske hiše RAI, sicer pa se ukvarja z alpinizmom. Leta 1986 se je udeležil alpinistične odprave »Karakorum 86« in se kot prvi plezalec iz dežele Furlanije - Julijske krajine povzpel na vrh himalajskega osemtisočaka Broad Peak, leta 1990 pa se je z mednarodno odpravo »Alpe – Jadran« podal na Mount Everest.
Nocoj bom ubil Chomskega
Dušan Jelinčič
Sanje, zbirka Sanje Roman, 2012, m. v., 286 str., 10,99 €, JAK
Dušan Jelinčič sodi med najbolj brane slovenske tržaške avtorje. Piše romane, kratke zgodbe, esejistiko, strokovne razprave, lotil pa se je tudi dramatike. Za slovenske in italijanske medije pripravlja literarne in gledališke kritike. Njegovo literarno ustvarjenje razpira široko paleto najrazličnejših žanrov in tematik, od alpinističnih romanov (Zvezdnate noči, Biseri pod snegom), fantastično-mistične literature (roman Budovo oko), popotniških zgodb (pripoved Srečanje nikjer in zbirka kratke pripovedne proze Prazne sobe), ljubezenskega romana (Ljubezen v času samote), kriminalk (Umor pod K2) do spominskega pisanja (Tisti vonj po Krasu) in zgodb z zamejsko tematiko (roman Martin Čemur). »V njegovih romanih zasledimo odsev literarnih mojstrovin dvajsetega stoletja, primesi vzhodnega socialnega realizma in zahodnega eksistencializma, slog klasike in drznost avantgarde,« beremo na zavihku omenjenega romana o idealistu Martinu Čemurju.
Kot pisatelj in alpinist pa je Jelinčič znan tudi v italijanskem govornem prostoru, kjer ga bralci poznajo po izjemno odmevnem prevodu gorniškega romana Zvezdnate noči (Le notti stellate), za katerega je prejel več vidnih mednarodnih nagrad, med drugim ITAS Trento, nagrado Bancarella Sport, častno literarno priznanje italijanskega olimpijskega odbora CONI in mednarodno nagrado Giuseppe Acerbi, v slovenskem knjižnem kontekstu pa nagrado vstajenje.
V Jelinčičevem novem romanu Nocoj bom ubil Chomskega srečamo marsikatero od že omenjenih tematik in žanrskih značilnosti njegove proze. Pravzaprav gre za konglomerat kriminalke in ljubezenske zgodbe s pridihom eksistencializma. Protagonist Denis je wilhelmeistrovski iskalec (ekstremne) izkušnje na poti v odraslost, ki jo izzove tipični novodobni zahodnjaški duh prenasičenosti, vsedostopnosti in posledične izpraznjenosti: »Torej, želim si izkušenj, nekaj močnega, ker živimo v času, ko se nič ne dogaja, in tvegamo, da ostanemo prazni do konca življenja …«
Kljub temu da je Denis izjemno uspešen študent medicine, ga končana ljubezenska zveza z dekletom Laro, hladna brezbrižnost povzpetniških staršev in notranji gon po pustolovščini in bolj pristnem »čutenju življenja« napeljejo na misel, da bi vstopil v tujsko legijo. Kot človek »akcije« se pod pretvezo, da gre v tujino opravljat zdravniško prakso, poda v vojaški zbirni tabor v Castelnaudaryju v Franciji, kjer naj bi se izuril za nepremagljivega in brezčutnega vojaškega junaka. Po uspešno zaključenem šolanju ga skupaj z več novinci pošljejo na misijo v afriško državo Sierra Leone, kjer se znajdejo sredi krute državljanske vojne, da bi skupaj z redno državno vojsko branili mir in diamantne kope. Denis šele takrat spozna resnično razsežnost svoje nevarne in vse bolj odkrito nesmiselne odločitve, ki ga v boju za golo življenje stane tudi morale in zvestobe do svoje čete. Ko prestopi na stran uporniških enot in postane njihov plačanec, se fizično in psihično dokončno zruši. Delodajalci se ga usmilijo in ga pošljejo v Senegal, kjer naj bi opravil »posebno nalogo«.
Če prva dva dela romana pripovedujeta predvsem vojaško-zarotniško zgodbo z brutalnimi podrobnostmi iz bojev in razčlovečenega klanja, se drugi del romana iz vojne dinamike prelevi v epsko »očiščevalno« pripoved, ki poka od vrnitve k etiki in najbolj pristnim oblikam ljubezni – tako k ljubezni do bližnjega kot k prijateljski in erotični ljubezni. Denis se znajde v Misijonu Thomasa Sankare, kjer iz ljubezni do lepe pomočnice Nine sprejme delo v ambulanti in postane zdravnikov pomočnik, s tem pa končno najde mir in srečo, vsaj dokler mu ne razkrijejo zanj rezervirane »posebne naloge« – umor gostujočega jezikoslovca in političnega aktivista Noama Chomskega.
Jelinčičev roman pa ni le intimna zgodba »razvajenega« zahodnjaškega mulca, ki išče izzive, ali vojaška pustolovska dogodivščina za tiste z dobrim želodcem, temveč tudi ostra družbena kritika zahodnjaške politike, ki zaradi kopičenja bogastva in trgovanja s tujimi naravnimi dobrinami izkorišča zaupanje revnega afriškega ljudstva in za uresničevanje lastnih despotskih interesov nenehno vzdržuje vojno stanje. Ideja, ki zmaga, gradi na človekovi izvorni dobroti in je vsekakor plemenita: »Vselej, ko imamo vtis, da smo na dnu, znamo ljudje povleči od nekod svojo rezervo dobrote in srčnosti …« Z odprtim koncem, kot ga pušča avtor, pa ostaja ne nazadnje tudi upanje, da to morda drži.