Tema
McGahern (1934– 2006) velja za enega najpomembnejših irskih pisateljev druge polovice 20. stoletja. Kljub temu ga v Sloveniji še pred petimi leti skorajda nismo poznali (prevedena je bila le kratka zgodba iz antologije irske krajše proze z naslovom Kri in voda). Danes se lahko (po zaslugi založbe Modrijan) pohvalimo s tremi prevodi, kar je polovica njegovih romanov, ki pa jim je dodal še številne zbirke kratkih zgodb, zbirko esejev in avtobiografijo.
Tema
John McGahern
prevod: Maja Novak
Modrijan, 2014, t. v., 189 str., 23,90 €
Že od prvega romana naprej (The Barracks, 1963) so literarni kritki sumili, da so McGahernove pripovedi podložene avtobiografsko. Zgodba se namreč odvija v policijskih barakah na irskem podeželju (prav tam, kjer je v mladosti živel avtor), osrednji lik pa je mlada ženska Elizabeth Reegan, ki umira za rakom (prav tako, kot je umrla McGahernova mama). Roman je bil nagrajen z najbolj prestižnima irskima literarnima nagradama AE Memorial Award in Macauley Fellowship. Poleg umirajoče matere je v romanu izrazit lik nasilnega, trmastega in patriarhalnega očeta, ki je značilen za več njegovih del. Tako McGahern v romanu Tema (1965; slovenski prevod 2014), ki ga je konservativna irska vlada pod vplivom Katoliške cerkve prepovedala zaradi opolzkosti in neprimerne vsebine, vlogo očeta le še nadgradi. Glavna oseba romana je Mahoney mlajši, ki po materini smrti z očetom in številnimi mlajšimi sestrami živi na irskem podeželju. V občutljivih najstniških letih je izpostavljen očetovemu (tudi spolnemu) nasilju. Trmasto se uči, da bi si priboril štipendijo in se pozneje z izobrazbo ter zaposlitvijo znebil očetovega vpliva. Stric Gerald, duhovnik, ga prepričuje, da naj si izbere duhovniški poklic, a mladenič se ne more odločiti za pot, po kateri do konca življenja ne bi okusil veselja, ki mu ga lahko ponudi življenje z žensko. Prav tema odraščanja je osrednja premisa romana, ki mu je avtor vdahnil dodatno dinamiko z nenehnim premikanjem pripovedovalca od prvoosebne prek drugoosebne do tretjeosebne pripovedi ter spet nazaj. Ob tem je treba poudariti, da zaradi McGahernove mojstrske pripovedne sposobnosti resnejše teme bralca ne zamorijo, celo nasprotno, bralec lahko jasno začuti (in podoživi) najstniški čas hrepenenja.
McGahern je s svojim opusom bralcem omogočal vpogled v življenje irskih podeželskih družin v sredini dvajsetega stoletja, hkrati pa pokazal, kako je v tem času Katoliška cerkev vplivala na družbo. Že v Temi se glavni protagonist poigrava s poklicem duhovnika, v tretjem romanu (The Leavetaking, 1974) pa je celotno dogajanje strnjeno v zadnji dan službe mladega katoliškega učitelja Patricka Morana, ki se po končanem »sobotnem letu« vrača iz Londona na Irsko. Ker je poročen z Američanko Isobel, vendar ne cerkveno, izgubi službo ... V Pornografu (1979; slovenski prevod 2011), ki se za spremembo odvija v Dublinu, se avtor, prek umirajoče tete glavnega junaka, ponovno sooči z likom umirajoče ženske in pokaže, da mu ni tuje niti opisovanje življenja v mestih in da se, kljub prepovedi, ki jo je imela Tema, ni bal pisati o seksualnih temah. Po romanu Pornograf v McGahernovem romanesknem ustvarjanju zeva enajstletna luknja, katere rezultat je roman Med ženami (1990; slovenski prevod 2009). V tem romanu se bralec znajde sredi zelene Irske, na kmetiji, ki ji poveljuje Michael Moran, upokojeni gverilec Ire. Svoje otroke vzgaja najbolj konservativno in pobožno in jim poskuša vcepiti pojem družine kot najsvetejše in najgloblje vrednote v življenju. Med ženami je verjetno McGahernov najbolj poznan roman, saj so ga priredili tudi za televizijsko miniserijo. Z njim je bil nominiran za prestižno britansko bookerjevo nagrado, prejel pa je več irskih literarnih nagrad.
Pet let pred pisateljevo smrtjo je izšel njegov zadnji roman That They May Face the Rising Sun (2001; v ZDA pod naslovom By the Lake), ki je bil dve leti pozneje nagrajen kot najboljši irski roman leta in nominiran za nagrado IMPAC Dublin Literary Award. Dogajanje v romanu poteka mirno in brez posebnih zapletov, delo ni ločeno na poglavja, tudi prave zgodbe ni, v ospredju pa so odnosi med ljudmi. Avtor nas v dobrem letu njihovega življenja popelje skozi njihove običaje, vsakoletne festivale, religijo, menjavanje letnih časov in vsakodnevne skrbi. S tem se je McGahernov romaneskni opus tudi zaokrožil, leto pred smrtjo pa ga je pisatelj nadgradil še z avtobiografskim naslovom Memoir (2005; v ZDA 2006 pod naslovom All Will Be Well). Kar so literarni kritiki do takrat lahko le ugibali, se je pokazalo za resnično: avtor je v vseh romanih črpal iz lastnega življenja, ki mu s težkimi trenutki ni prizanašalo. A namesto da bi se pomiloval, je vse skupaj prestregel na papir in bralcem ponudil poglobljeno in tenkočutno življenjsko izkušnjo, s katero je mnoge pritegnil in jih notranje obogatil.